Knjižnica v Kozini

15.04.2017

Bi se lahko mirne duše preimenovala knjižni kotiček pri Patri, ker se brez požrtvovalnosti diplomirane francistke Patricije Dodič tam ne bi zgodilo toliko knjižničnih večerov, kot se. Drži, drugje po Kozini lahko s lučjo pri dnevu iščete karkoli kulturnega, razen kulture pitja po številnih lokalih ne boste izven knjižnice našli nič. Se najde občinski svetnik in šteje šolde, ki jih občina Hrpelje Kozina namenja javnemu zavodu Kosovelova knjižnica Sežana. Boljše delo za mizerne šolde?
In potem občinska uprava iste občine melje, kaj bi in kaj ne bi.
Noben predlog ne gre skozi, tudi več ur odprtja in več programov za te šolde, bo težka.

O tem na dolgo in široko odlična novinarka Helena Race, kaj lahko s to finančno mižerijo spremenimo? Kadrovske podhranjenosti Kosovelove knjižnice nikakor ne, občinski svetnik pa naj raje kaj pametnejšega počne. Če bi živeli po normativih, potem nam preostane samo še severna Koreja, knjižnice so za lokalno skupnost neprecenljivega pomena. Če pa še rešijo s svojimi programi, knjigami in ostalim ljudi pred raznimi zlorabami, toliko bolje. Še vedno bolje ure v knjižnici, kot po lokalih in na cesti.

Zato draga Helena, najbolje je vprašati obiskovalce Kosovelove knjižnice o predlogu občinskega svetnika občine Hrpelje Kozina, če je res, da omenjena občina preveč plačuje za Kozinsko knjižnico? Meni se zdi, da glede na vse stroške, prej premalo, kot preveč. Matematika mi ne gre najbolje, toda teh 100000 evrov zagotovo ni prevelik strošek za kulturo, občine ki dobiva tudi koncesnino od igralnice. Omenjeni svetnik bi moral prešteti svojo sejnino, ki gre proti 2 evrskim jurjem na leto, in mogoče kaj primakniti iz sejnine za Kosovelovo knjižnico? Če bi to naredili še njegovi kolegi in kolegice, potem bi občina Hrpelje Kozina lahko zmanjšala financiranje Kosovelove knjižnice.

Le čevlje sodi na Kopitar, je pred davnimi leti ob polemiki s literarnim kritikom rekel dr. Fig. Zanimivo, omenjenega občinskega svetnika nič ne moti visoka sejnina, ki je zdaj nekaj manjša kot pred leti, a še vedno v višini socialne podpore.
Lokalni politiki se spoznajo na vse in nič, za šalterjem po knjižnicah na srečo ni treba nobenemu delati.

  • Share/Bookmark

Dan za spremembe

10.04.2017

Se je tudi letos zgodil, organizirala ga je slovenska filantropija, in udeležilo se ga je skoraj 500 društev. Karkoli so naredili, je še vedno bolje kot nič. V glavnem šolarji in varovanci socialnih zavodov. Ne dvomim v poslanstvo in skrb za ljudi na robu slovenske filantropije, a vseeno je humanitarna organizacija, s poklicnimi uradniki.

So me pa zvabili v Vipavo, kjer sem jebal ježa 10 mesecev pri upokojencih. Moja vrnitev na pisma bralcev v Večeru leta 2016 in letos je bila kot izstrelitev medcelinske rakete. V hiši sadežev sva s tajnico preko javnih del na veliko klepetala, razen takrat, ko je prišla gospa iz filantropije v Ljubljani, in me je postrani gledala. Oba vsa za novo leto 2015/16 letela, in oba preserečna, da sva šla spet domov.
Dejan Štamberger, ki še vedno ni končal fakultete za socialno delo je še šef hiše sadežev v Vipavi, in zasluži največ 300 evrov na mesec. Filantropija svoje honorarce mizerno plačuje.

Vipava ni kraj, kjer bi človek lahko delal kariero, saj si še srajce tam ne moreš kupiti. So ljudje odprti, konzervativni, blizu boga, a nobenega politika kaj preveč ne zanima. Pri Marjanci je dober sladoled, blizu so izviri Vipave, doma upokojencev, če nimate tam svojcev, se je dobro čim širše izognit. Edini, ki je spoznal moj talent za pisanje, je bil pripravnik, ki je zdaj v psihiatrični bolnici v Idriji. Tudi tistih borov na pobočju Čavna sem se nagledal, medtem ko sem gural tisti jebeni voziček. Sem pa zagotovo edini bivši Večerov sodelavec, ki je kadarkoli delal v domu upokojencev, sicer kot državno plačan prostovoljec, a jebat ga.

Največ spremenimo, če zase kaj naredimo. In mene je Vipavska spreobrnitev naredila močnejšega, a zdravje, desno koleno je poškodovano. A zdaj me vse inštitucije puste pri miru, zlasti akademija Šalara. Na sončni pa vedno rečejo, da ko pridem podpisat zaposlitveni, je še čas. Leta pa tečejo.

  • Share/Bookmark

Saga o najboljšem sosedu

5.04.2017

Sosedov si ne moremo izbrati, da pa bomo tudi v bodoče nakupovali v najboljšem sosedu, nismo vsi prepričani. Že novica, da je Ns plačeval Pik Vrbovec surovine, a zato ni dobil nič, nas dvigne!

Poslovni rezultati Ns so slabi, Agrokor ga je obral do kosti.
Ns je pač kolateralna škoda prevzema Agrokorja s obveznicami družb tveganega kapitala. Že zdaj je Agrokor brez večine lastniških deležev v živilski industriji. Ki jo je prevzemal na enak način kot Ns.
Od Agrokorja ne bo ostalo nič, v nekaj mesecih ne bo imel niti svojega nebotičnika več, banke s ogromnimi dolgovi do Agrokorja bodo večinski lastniki Agrokorjevega inperija, dobavitelji bodo potegnili kratko, ostali blokirani, dobili od Agrokorja ne od bank ne bodo nič.

Odpuščanja v Agrokorjevem imperiju bodo šla v tisoče, pri Ns pa v stotine. To je voda na mlin diskontarjem, ki imajo več kot tretjino tržnega deleža v Sloveniji, kak procent manj pa na Hrvaškem. Ni niti treba več brati novic o Agrokorjevem polomu, niti Alvarez, strokovnjak za podjetja, ki poslujejo s tveganim kapitalom, ga ne bo rešil. Banke bodo panično prodajale vse, kar je blizu in daleč Agrokorjevega lastništva, in čimprej poskrbele za izbris Agrokorja iz sodnega registra.

Stečaj Agrokorja ne bo niti potreben, nikoli plačani dolgovi dobaviteljem in bankam bodo šli v milijarde Evrov. Najverjetnejši lastnik Ns po kolapsu Agrokorja bo eden od diskontarjev, ki pa bo najprej poskrbel za odpuščanja. Trgovina, vsaj taka kot sta se je šla Ns in Konzum, kjer nobeden še vedno ne dela vsega, kot pri diskontarjih, ima štete dneve. Delež za plače v novem konzumu in ns bo padel 14 % na največ 7 %

Vse trgovine Ns in Konzuma v krajih pod 5000 prebivalcev se bodo zaprle v nekaj mesecih. Ostale bodo večje trgovine in hipermarketi.
Ob tem novica o padcu brezposelnih je samo lifting sončne, že v nekaj tednih bo prejšnja številka. O gospodarskem okrevanju ne v Sloveniji, še manj pa na Hrvaškem še dolgo ne bo ne duha ne sluha. Zaposleni v bivšem agrokorja in Ns sosedu bodo pristali na goli riti. In ob vsem tem je povsem nepomembno, da se je vsoda Mercatorja zapečatila v Janševi pisarni. Od vseh direktorjev ns pa je bil Zoki edini, ki Ns ni izčrpaval.

Nakupovali bomo pač pri diskontarjih, saj je več kot neumno nositi svoj denar trgovcem v ramingu. Pa tudi predraga sta, za nas reveže. V diskontih dobiš vse za mali evro, res ni nobene potreba tekaj k ns in v Konzum.

Več kot 1570 post Lordwales blog

Tomaž Švagelj

  • Share/Bookmark

Na partizanski

3.04.2017

Na partizanski v Sežani se poleg rotacij enih in istih, kot je krajevno običajno že iz časov socializma dogaja tudi kakšna inventura. Najnovejša se je zgodila Kosovelovi knjižnici, za cel teden, zaprto za obiskovalce in bralce, od 3 do 8 aprila. Najbližji odprti knjižnici sta v Novi Gorici in Ajdovščini. Mene to ni prav nič prizadelo, ker se, odkar sem bolj plitvih žepov raje držim doma in zdaj ko je začela vrtnarska sezona, vrtnarim.

Dopisništvo Pn je od ta teden zaprte knjižnice za javnost oddaljeno največ 100 metrov. Je v manjši poslovni stavbi zraven rdeče hiše, nad trgovinami. Tradicionalni trgovci si privoščijo en dan zaprto za inventuro na leto, diskontarji s tem nimajo težav.
Realni sektor za razliko od javnega raje dela in si poskuša na trgu priboriti dobiček ali vsaj nulo. Knjižnice pa še vedno štejejo knjige na roko, kljub temu da so vse v cobiss sistemu. Zaprtje tako pomembne javne ustanove prizadene predvsem ljudi na robu, upokojence in mladino. Elita v knjižnice ne zahaja, je število incidentov, vsaj omembe vrednih, v Sežanski knjižnici enako nič. Zaenkrat. Za razliko od Koprske, kjer je knjižnica postala pribežališče klošarjev, teh v Sežanski zaenkrat ni.

V ne vem koliko letih sem bil na številnih knjižničnih večerih, od vseh ravnateljic sem se najbolj razumel s Lučko Čehovin. Klasične literature je bilo na teh večerih največ polovica, ostalo pa nekje med new age in tv prodajo. Kaj vse niso ponujali, propagirali in posredno prodajali razni spin doktorji, za katere knjižnični večeri niso njihova ciljna publika. Literatura izrazito na lokalnem nivoju, toda vsakemu je treba dati možnost. Eno dobro leto sem hodil tudi na bralni krožek, ki ga še vedno vodi odlična knjižničarka Maja Razboršek. Ne vem, če sem od tega kaj odnesel, socialna vključenost pa je bila.

Bil tudi na več prireditvah v Kosovelovem domu, tam marsikaj slišal, kar ne bi smel in obdržal zase. Sončna vizavi Kosovelove knjižnice, kljub temu da spada v javni sektor, si ne sme privoščit inventure. Pastoralni center Sežanske župnije je še vedno v gradnji in bo, ko bo odprt, zagotovo preusmeril ene in iste obiskovalce in obiskovalke večerov v obeh Sežanskih kulturnih ustanovah na svoje večere.
Ker je zdaj sezona odpiranja raznih usbovsko kosovskih prisluškovalnih centrov, bi veljalo malo pogledat po Kosovelovem domu, ali ni tudi tam kakšna skrita soba. Zagotovo pa so bili bivši udbovci in kosovci nastanjeni v Sežani na skritih lokacijah, da je bila Sežana pomemben center bivših tajnih sfrj, je jasno. Več pa na to temo ne smem povedat

  • Share/Bookmark

Raznašalcev ni

30.03.2017

Komenska in Bovška občina:

Raznašalcev za raznašanje Pn ne bo niti s lučjo pri belem dnevu!

To je dejstvo, ker se v pol leta ni zgodilo nič, se tudi v bodoče ne bo. Vzrok je: 50 % obdavčitev honorarnega dela. Izogniti se ga da s sp, tudi tam prispevki niso kaj dosti manjši. Podjetje Pn se bo pač s tem moralo sprijazniti, kot smo se bralci odmevne tišine mailov iz Pn.
Prostor za oglase namenite koristnejšim vsebinam. Za 2 stotaka na mesec vam ob nečloveških urah nihče ne bo raznašal Pn v občinah, kjer je malo naročnikov, pa še ti strmo padajo. Mnogi odpovedujejo, ker pred 9 ni Pn, v mnogih krajih celo opoldne ali popoldne.

Večinsko nismo navdušeni nad elektronskimi Pn, niti prebiranju Pn na dopustu. Zakaj bi raznašali Pn, če dobijo več socialne podpore ali podpore sončne? Tudi s pošto je v redu, ob sobotah je sicer treba osebno na pošto, med tednom pa poštar vedno prinese. Sprijaznit se je treba s realnostjo, kot tudi tem, da določene novice v vašem cenjenem časopisu so cenen populizem. Najmanj, kar bralec ali bralka od resnega časopisa ob vsem dnevnem delu pričakuje, so čustva.

Določenih zadev nikoli ne napišete, kot:

Sončna nikoli ne kliče prijavljenih.
Ker je odzivnost drugih izven družine nula, moramo vedno sami napraviti prvi korak.
Mediji ne odgovarjajo na noben mail.
Bralce in bralke pogoste porodniške, predolgi dopusti, nedelo novinarjev čez vikend ne zanimajo, posledica je oskubljen ponedeljkov časopis.

Delo za vsako ceno? Slovence in Slovenke počasi mineva plačilna mizerija za težko fizično delo, in zmeram več nas je, ki iščemo in dobimo nekonvencionalne oblike zaslužka. Kdo so pri nas zvezde brezplačnih nagradnih iger, kvizov in javno mnenjskih agencij? Ne bi o teh zvezdah kakšen članek napisali? Kdor v kvizu Vem dobi jurja in pol darilnih bonov diskontnega trgovca, se mu verjetno en mudi nazaj na šiht. Sploh če tolče minimalca, nič ne zamudi, če ga na šiht ob taki nagradi nekaj mesecev ni. Kviz vem ni edini, jih je kar nekaj, zato pogumno s prijavami.

  • Share/Bookmark

Prevzemi

24.03.2017

Prevzem diskontnega teksilnega trgovca Charles Vogele s strani Italijanskega Ovs pomeni predvsem, da je vse dobroimetje na karticah zvestobe Cv šlo v maloro. Če je bil Cv znan po klasiki, nizkih cenah in za ta denar visoki kvaliteti, gre pri Ovs za trendovski tekstil po nizkih cenah, a nižji kvaliteti. Nekaj takega kot Ca in podobni.

Zdi se mi, da bom spet začel kupovati konfekcijo v Manufakturi, kjer so cene visoke, a temu primerna kvaliteta. Če noben kos tekstila iz Cv ni zdržal več kot nekaj let, enako je pri vseh globalnih tekstilnih trgovcih, ki naročajo tekstil v Bangladešu in Vietnamu. Ti so pa vsi razen Novo Goriške Manufakture, ki je praktično edino trgovsko podjetje v Sloveniji v Slovenskem lastništvu. Celo pri Manufakturi se gre za preprodajo globalnih tekstilnih blagovnih znamk, ni pa tam vse iz Bangladeša in Vietnama. Kitajski proizvajalci tekstila so za globalne trgovce s tekstilom v Evropi postali predragi.

Na srečo se v Sloveniji veča število obratovalnic podjetnih šivilj, na nekaj kvadratnih metrih, na neuglednih lokacijah, daleč od nakupovalnih centrov. A one vam lahko sešijejo vse po meri, po cenah nekje vmes med Manafukturo in globalnimi tekstilnimi trgovci. Poskrbe predvsem za boljši tekstil, boljšo izdelavo, ki ni strojna, a hlače za desetaka, to ne bo šlo. Treba je doložiti še vsaj 3 a to je še vedno ceneje od drage Manuafukture, ki še edina s popusti vstraja pri višjih cenah in kvaliteti. Odkar imamo Slovenci in Slovenke globalne trgovce s tekstilom s poceni robo, smo slabo oblečeni. Kako izgledajo hlače, srajce in puloverji po nekaj letih nošenja, in številnih pranjih, vemo.

Kar nam podjetne in pridne šivilje na roke sešijejo, je dražje, a ne predrago, nosi se brez krčenja in raztegovanja, izgube barve in obrabe materiala desetletja. Dokaz več, kam nas je pripeljala globalizacija, zdaj ko ima najbolj zahodno slovensko mesto, Nova Gorica, Mc raj, ni da ni, da ne bi kdaj pa kdaj zavili tja. Saj če s hitro hrano ne pretiravamo, ni tako slabo, sok je naravni, pa tudi solat je kar nekaj na voljo. Hamburgerji so še vedno zmrznjeni na vročo plato, kjer se cele dneve cvre olje. A ker se plate redno čistijo, ne pride do prežiganja olja, a ker se pogosto dogaja v navadnih gostilnah.

Mc kapitalizem smo hoteli, dobili smo ga, da pa hamburgerji v deželi pice takoj čez mejo ne gredo za med, je bilo jasno pred leti, ko so brez rompa in pompa zaprli najbolj vzhodni, gledano iz Italijanske perspektive, Mc raj.

Raj imamo, Evo in Adama, tudi, a kaj ko sta v tem raju tudi Cerar in Janša, po mnenju mnogih bolj primerna za karkoli, samo za politiko ne.
Svoje čase so Mariborski upokojenci za mizerne honorarje pisali politično satiro za Toti list, zdaj pa za mizerno plačilo strežejo v mc raju.

Tomaž Švagelj
Bloger in publicist

  • Share/Bookmark

Pa sem nazaj

1.03.2017

Sliši se dobro, predobro, dragi moji, ko se po več kot mesecu prostovoljnega kulturnega molka spet vračam na Blogerske poljane, ni da ni. Kecurjeva bo lahko spet brala moje, kako bi rekli politično aktualne.

Spopad s odmevno medijsko tišino, ko se gre za objave in plačilo, je Don kihotovski. Potem pridejo še te jebene zimske šolske počitnice, ko se še manj premakne. Pa se sploh pri nas kaj premakne? Institucije še dalje pošiljajo papirnati spam, in uspešno zapravljajo davkoplačevalki denar. Diplome in vabila jskd si lahko mirne duše zataknemo za klobuk.

Da bo pri nas kaj bolje, tudi če smo dobre volje, dvomim. Vse to jebeno sranje vsakdana nedvomno pusti psihične posledice. Še vedno se odpušča porinjene na rob, koritarji se še dalje prerivajo pri državnih koritih. Pri nas ni pomembna ne izobrazba, delovne sposobnosti, marljivost, pri nas je edino kar šteje:

Vip in politične veze. In ni brez veze, če povem, da mi dol vise nove pesniške zbirke, direktorski položaji kulturnih institucij, njihove večne borbe za njihov žep, najprej sebi, potem šele inštituciji. Zdi se čudno, da Izolska občina Odpušča. Tam jih je zaposlenih 2 preveč, če pa Župan Kolenc odpusti 3 referente, ki so mu furali Evro projekte, in bili s tem tudi plačani, to precej spominja na cesarjeva nova oblačila. Dajmo ljudstvu nekaj, da bo mirno, za 15000 občanov še vedno skoraj 70 birokratov. Primerljive občine imajo pol manj zaposlenih. Bog je sam sebi najprej ustvaril brado, oblast prisklednike, in vse to gre dobro v slast.

Ljudstvu se kot ne vem kolikokrat prej reče, da je kriza, da naj varčuje, da naj stiska, da se bo elita še dalje redila. Od nesojene predsednice zdravniške zbornice do večnih šefov raznih ustanov. Oni lahko, za njih so vedno možnosti, za nas ljudstvo je skoraj edina možnost šajtrga in šafla. Pri politiki, tako levi kot desni, je edina sprememba vreme, edino v čemer se strinjajo, je nedotakljivost njihovih nebeških plač.

In zdi se mi, da bo pomlad prinesla nekaj vedrejšega razpoloženja,
Ko bomo spoznali, da smo za večino lastnih težav krivi sami.
In ne pozabite, inflacija je spet čez 2 % in v nakupovalnih ničesar ne dajo zastonj.

Tomaž Švagelj
Publicist

  • Share/Bookmark

Mediji radi pretiravajo

22.01.2017

Zgodila se nam je še ena osebnost Primorske, in zmagovalca sta prepričljivo pobudnika postavitva spomenika žrtvam Doberdoba dr. Vasja Klavora in Igor Komel. Prireditev so organizirali vsi trije Primorski mediji, Primorske novice so vsak mesec predstavile po eno osebnost meseca, včasih tudi v paru. Prireditev je bila v Kosovelovem domu v soboto, 21 januarja zvečer. Naslednji dan smo si posnetek prireditve lahko ogledali na tv Koper.

Dvorana ni bila polna, kot so dan prej zatrjevali, polna do zadnjega kotička. Niti glasbeni gostje, niti voditelja, niso dosegli slave podelitve
Oskarjev. Da marsikoga iz zamejstva zaradi projekcije filmov na tržaškem filmskem festivalu ni bilo, je jasno. Da novinarji in novinarke niso ravno pogosti na tovrstnih prireditvah, je razumljivo. Da je bila osebnost meseca marca lani Poljanka Dolhar, ki izvira iz znane in ugledne družine Dolhar, ni presenečenje. Prvo zaslužna za delovanje slovenskega kluba, ki organizira številne prireditve v narodnem domu in povezuje vse Slovence svoje poslanstvo za Slovence opravlja amatersko. Je novinarka Primorskega dnevnika.

S svojo začetno izjavo, ob predstavitvi svojega delovanja, za katero je bila nominirana, Mediji radi pretiravajo nas je nasmejala. Na srečo resni mediji do pike natančno podajajo in nastavljajo ogledalo svetu, kakršen je že. Vsak, od nas, ki se odloči za trnovo pot poklicnega novinarstva, ima bolj kot s štofom težave s uredniki in urednicami.
Biti obveščen, informiran, pa tudi seznanjanje s bolj poglobljenimi novinarskimi vsebinami, kot so komentar, polemika, glosa je poslanstvo vsakega resnega medija. Med te spada tudi Primorski dnevnik. Ko pa je govora o priznanjih rednih Pd je bolje uporabiti naš ali naša. Kako pa slovenščina zamejcev, nominiranih za osebnost leta? Ker nočem zgubit prijatelje in objave na Pd, ne rečem nič.

Prireditve osebnost leta rade povezujejo, čeprav je bilo brez lastnega prevoza iz Sežane v Trst lažje in hitreje priti za časa Avstro Ogrske s konjsko uprego. Žal je to realnost, pa če priznamo ali ne. Sta pa mesti Sežana in Trst kljub 15 km oddaljenosti zaradi slabih javnih povezav še vedno nepovezani. In ni važno, ali si levi, desni ali sredinski, enako težko je za preživetje na obeh stranem meje. Ni problem najhitrejši internet ali najboljši pametni telefon, problem so službe.

Kanalska dolina, od kjer izvira družina Dolhar, je zame in še za marsikoga raj na zemlji. Zaradi bližine Kranjske gore, mojega drugega doma, sem tam pogost gost in pohodnik.

Tomaž Švagelj
Publicist

  • Share/Bookmark

zaposlovanje agencijskih delavcev

11.01.2017

Novica, da Revoz zaposluje preko agencije za nočno izmeno najprej 300 novih delavcev, potem pa še 200 novih, je nova. Nekoliko starejša je, da čistilni servis, ki posreduje čistilke pošti, svojim čistilkam 2 leti ni plačeval prispevkov. Izigravanje nepoštenih delodajalcev delovno pravne zakonodaje postaja slovenska stalnica.

Kje je furs, kje so inšpekcije, kje je etika, ki jo je pobral neoliberalizem in pogoltnost lastnikov kapitala po dobičku? Lepo se sliši, Revoz ponuja 500 novih delovnih mest, pa še te za minimalca, s izdatno sončno podporo, vse preko agencije. Zakaj ne neposredno?
Delo ponoči, na proizvodni liniji je težko, pa še trikrat slabše plačano kot v podobni industriji čez mejo. Sončna govori o 15000 novih delovnih mestih letos, nič pa o številu odpuščenih. V nekaterih Primorskih občinah, ki imajo manj prebivalcev kot mestne četrti, naprimer Komen, bo letos točno nič novih delovnih mest. Odšteti je treba javna dela.

Za Primorce 500 novih zaposlitev v Revozu zaradi oddaljenosti ni dobra novica, boljša bi bila da bi da bi tržaška industrija zaposlila 500 novih delavcev. Dejansko pa se za brezposelne v Sloveniji, posebno tiste, ki smo starejši nad 50 let ne spremeni nič. Določenih del, kot je jutranje raznašanje časopisov v malih občinah, kot je Komen in Bovec, noče nihče, zaradi mizernega plačila in velikih stroškov, število naročnikov je majhno.

Znamo medijsko razbobnati novico iz Novega Mesta, ne znamo pa pošteno povedati, da si v časih avstro ogrske in fašistične Italije, pa tudi povojne Jugoslavije brez lastnega prevoza prej prišel s Slovenskega krasa v Trst kot zdaj ko vozi 5 vlakov do Občin iz Sežane.
Prav tako nobenega v upravi pošte ne skrbi izigravanje delovno pravne zakonodaje njihovih čistilk. Ko so formalno zaposlene v čistilnih servisih, dejansko pa delajo po poštah.
Letošnje leto bo za dolgo trajno brezposelne enako težko kot minula.
Po novo letna streznitev zdaj končno prihaja, sprememb aktivne politike zaposlovanja ni, sončna melje dalje, ne zmelje dosti.
Pri zaposlovanju invalidov popolna nula, že tako smo zaradi drugačnosti stigmatizirani, edino kar lahko počnemo, če nočemo delat v domovih upokojencev in v gostilnah, so spletne ankete in novinarska publicistika. Vsi enaki, vsi enakopravni, elite so bile, so in bodo.
Če je bil v socializmu Tito po Titu, je zdaj Dragan po Draganu,
Razumem, na sežanskem, krajevno običajne rotacije, a če ima Dragan pogoje za penzijo, naj gre v penzion.
Tako bo sprostil delovno mesto, mene naprimer ni hotel vzeti niti kot državno plačanega prostovoljca za lažja dela v mladinskem hotelu v Pliskovici.
Tam bi verjetno zaradi lažjega dela zdržal več kot 10 mesecev, kolikor sem jih prostovoljno državno plačan preživel v domu upokojencev.
Država ki krši lastne zakone, ni pravna in socialna država.
Je država mižerije

  • Share/Bookmark

Pr hostar

10.01.2017

Pr hostar, ki jo izdaja odbita ekipa gorenjskih gaunarjev, s svojim kmečkim pristopom, odbitim odnosom do gostov in svobodnim odnosom do dela hitro prepriča.

Da gost v slabo delojočem hotelu, naj se direhtar še tako trudi,
ni na prvem mestu, je jasno, še bolj pa je očitno,
da so proste in zasedene sobe namenjene tudi osebju.
Pa naj bo tuširanje hišnika, ali mečkanje s čistilko.
Točaj, zvezda ekipe, pač ne bo kuhal čaja enemu gostu, rad nalije kaj bolj močnega. To zaračuna po evropskih cenah, saj je pr Hostar Evro hotel s balkanskimi manirami.
Vegetarijancev tam ne marajo, radi pa postrežejo reberca s raznimi prilogami. Sočnih kletvic tam ne manjka, kdo bi se pretegnil, saj kot pravi receptor, delam toliko, kot sem plačan.
Spanje na delovnem mestu zabeljeno, naj se direhtar razburja, kot se hoče in more.

Končno smo tudi na Slovenskem dobili komedijo, ki ruši moralne, socialne in olikane normative, kdo bi se sekiral zaradi nekaj gostov.
V državi, kjer se vsi tresejo pred šefi, se s tem pr Hostar ne obremenjuje. Raje kakšnega kratkega več zvrnejo, pa je življenje takoj lepše. Tudi zbujanje gostov na hostarski način je dovoljeno.
Tudi kak žar med delovni časom si privoščijo. In kaj je lepše, kot kmečki Gorenjski humor, kjer se ne okoliši, raje pove direkt in gostom s čevljem na mizi tre orehe. Take imamo, take znamo, take poznamo, in če ne veste kaj početi, je odbiti pr hostar humor tisto ta pravo.
Kaj politiki, kaj državniki, kaj kongresniki, naj gredo se solit,
Gorenjski gaunarji so tisto ta pravo. Gostom je treba povedat, kar jim gre, če je pa kakšna dobra mladenka, ji je treba povedat da je vredna greha.

Naveličani smo enih in istih, zato je odbita kmečka komedija Pr Hostar tisto ta pravo. V nobel hotelu gorenjski podn. Ko že mislimo, da nižje ne gre, ga še hišnik režo s remelni pokida, in gre raje gor k Tatjani na enega ta kratkega. Tistega v kozarcih, in onega med njenimi nogami.

Podn, ker bolj kot na delo mislijo na zabavo, a ker so zaradi težkih delovnih razmer, kot pove direhtar, pod stresom, se morajo malce sprostiti. In če slučajno pride kakšen tečen gost, ki ni zadovoljen s dodeljeno sobo, se mu pač pove. Kar je treba, pa še kar ni ravno treba.
Pr Hostar ruši rekorde ogledov, zabava je taka, kdor to zanika, ni pri ta pravi.
Slovenija rabi odbite komedije in po Kajmak in Marmelada in petelinjem zajtrku nekaj za duši, malo pa tudi za slovensko kulturo.
Če je zraven še kakšna kletvica, to zadevo popestri!

  • Share/Bookmark