Več idej kot imate manj vas ljudje poslušajo

Hvala bogu da smo sekularna država, kjer je religija jasno ločena od države, in je nunska vzgoja mladine prepovedana z ustavo. Šolstvo je pri nas lahko samo posvetno, uključno z veroukom, ki mora biti v okviru cerkve. Dopuščene pa so zasebne šole z 85 % državnim financiranjem, tudi z religijsko vzgojo. Tako Slovenska ustava in zakoni.

Zakaj pa potem Slovensko pravosodje poklene pred Italijanskim, v primeru Italijanska država oziroma biološki oče proti državi Sloveniji oziroma biološki in skrbniški materi 13 letnice pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici?

Volja 13 letnice, nesporne Slovenske državljanke je nesporna. Izročanje Slovenskih državljanov drugi državi proti njihovi volji je proti ustavno in tega Slovenska ustava ne dovoljuje razen v primeru kaznivih dejanj. Se pravi je izpodbojna tožba biološkega očeta 13 letnice nična. Zakaj pa se njen biološki oče sploh tožari: Če nima namena skrbeti zanjo? Da so nune primerna oskrba za mladoletnike dvomim, vsaj glede na njihovo razumevanje sveta. Otroci rabijo starše, in najmanj krivi če med njima zaškripa. Vso pravico se imajo odločit, pri komu bodo živeli in tukaj ni neke filozofije. Birokratsko po črki paragrafa, na to temo je kar nekaj humoresk napisal oče legendarnega Ježka Fran Miličinski, sodnik višjega sodišča v Ljubljani in Stola sedmerice v Zagrebu. Sodniki ki vodijo in razsojajo v tem primeru bi že na začetku morali vedeti, da z te moke ne bo hruha, ker na nune res ni za prisegat. Deklica pa bo tako in tako ob prvi priložnosti pobegnila iz zamrežene vzgoje. Kako pa je z temi nunami  – naj si sodniki Okrajnega sodišča pogledajo zelo vzgojni film sestre Magdalenke. Njihova vzgoja z palico in tepežem da ne omenjamo še  psihološkega mobinga verjetno ni najboljša reklama za deželo Javorjevega lista Kanado?

Deklica jasno ne bo šla nikamor iz Slovenije, tudi če bo do primera izvršbe prišlo. Se bo pač zgodila ulica. Bo spet pokleknila pravna država? Bo spet civilna družba reševala nekaj kar naj bi rešila pravna država. Suženjstvo pa če se prav spomnim je bilo ukinjeno že sredi 19 stoletja. Nunska vzgoja? 13 letno deklico bo še naprej vzgajala sekularna državna šola pred katero ponosno plapola Slovenska in Evropska zastava. Živela pa bo tam kjer je najraje – pri mami. In prav nobene potrebe ne bi bilo da bi ta zgodba zaokrožila po medijih – če bi sodniki ki so prejeli to izvršbo ravnali človeško ne pa po črki paragrafa.

Ni že v ustavi zapisano da je Slovenija država slovenskih državljanov? Potem naj se država bori za lastne državljane in naj ne poklene pred nobenim tujim pravosodjem. Zlati pa ne pred Italijanskim

Pot je prava, smer smo že zdavnaj zavozili.

Pot do raja gre vedno skozi trnje.

Višje kot smo, bolj tonemo.

Še bo vroče. Obeta se avdicija za nov trdo erotični Slovenski film.

Prekmurci se vesele,
nove avtoceste brez tunelov,
ne glede na napake gradnje padanja ometa ne bo!

Ne pritožujte se da vam je vroče.
Ob novih vročih cenah kurjave vam bo še bolj vroče.

Vse poti vodijo v Rim samo ena do premierskega stolčka.

Z pokrajinami imajo velike izkušnje Srbi. Trenutno jim ostaja samo še ena!

Slovenija je na Novi poti z obrnjeno državno zastavo.

Čudi nas Slovenski gospodarski presežek in izjemna gospodarska rast ob Evropski recesiji. Imajo na gospodarskem ministrstvu zaposlene gospodarske čarovnike?

Nekoč smo imeli pot tovarištva in spominov sedaj pa pot potu in mizernih plač.

Če vam ni jasno, zakaj je Slovenski delavec slabše plačan kot Evropski se ne morete načuditi gospodarskim uspehov dežele na južni strani alp.

Ne pritožujte se, lahko bi bilo slabše.

Če ne veste po kateri poti izberite najboljšo.

Pot do zmage je vijugasta in strma
pot do poraza pa
strma in spolzka

Kultura naj bo, dragi moji, kmalu nam bo gospodarstvo šlo po gobe, kulturo pa bomo še naprej slavili. Mogoče zelo obroben dogodek: Revije 2000 ni več, menda zato ker jim je Ministrsko za kulturo ukinilo subvencijo. Na razpis za sredstva pa se niso hoteli prijaviti. Z drugimi besedami jim ni všeč politična krajina v Sloveniji.

Časi verjetno niso najboljši za desne medije, desne politike, desne intelektualce, desne politične analitike in krščanske vrednote. A priznajmo pošteno: Časi so težki, komaj shajamo iz meseca v mesec. In potem naj bo ukinitev revije 2000 novica? Če ni bila ukinitev Slovenskega programa pred leti na Bbc potem je ta novica ne novica.

Za vse medije v tej državi so enaki pogoji so financiranja na ministrstvu, samo prijaviti se je treba. Če pa tega ne zmorejo, potem pa naj jim bog pomaga. Težko je pisati o literarni reviji desne provience ki je v življenju nisem imel v rokah. So pa točne besede odhajajočega urednika: Nihče je ne bo več urejal zastonj.

Da pa Slovenski desnici ob črni tv nacionale kakor se je pošalil Vinko Šimek ne gre slabo zgovorno pove že ponedeljkova politična oddaja Polemika:

Več kot očitno je pro desničarska. Ne vemo še, kaj bo Slovenska desnica rekla na vpletenost v afero Orleška gmajna? Bo pometla pod preprogo? Pred izgubljenimi volitvami je imela veliko časa za pisanje Novo dobnih pravljic o Hudobni Barbiki in 7 palčkih v brezplačnikih Ekspres in Slovenski tednik. Pa očitno to ni prepričalo volilcev da bi volili ta prave. Očitno so bolj verjeli levim. Ki so namesto obljub le nekaj naredili za ljudstvo. Ljudstvo pa bolj ceni višjo splošno dohodninsko olajšavo in kakšen Evro več v žepu se mi zdi, kot puhle obljube o raju na zemlji? Kakšen raj imamo, pa ni treba preveč razlagat. Zato je ulinitev revije 2000 novica brez teže.  O tej novici brez teže poroča samo Demokracija. Vsak od nas, ki piše za medije pa se najprej pozanima če honorirajo. Če, se pošilja, če pa ne se piše blog.

 Namig tedna:

Kmalu bodo gobe in šparglji, tako da nam vse le ne bo šlo po gobe, se mi zdi

Dragi moji, začel se je nov teden, ki marsikaj obeta.

Prijateljsko ali ne, novica ki je sigurna:

Trgovci vse dajo skoraj zastonj, samo še plačati je treba!
O mednarodnem dnevu potrošnikov, Titovi štafeti in zgoraj brez tokrat res ne bi.

Bi pa o vračanju, tudi ljubezenskem.

Z ljubeznijo je pač tako, ko si je največ želimo, takrat sigurno ostanemo sami. Pa kaj je to kaj takega? Svoboda še kaj velja?
Velja, o tem ni dvoma. Dvom pa se porodi, ali samski moški res rabi samsko žensko, ali bi bilo bolje poskusiti z vezano?

Že vidite težave na obzorju? Kot vezana trgovina – kava je če zraven kupite še čezvo. Made in Yugoslavija. Bilo i prošlo.

Opicanjeni v nulo. Na vogalu čakajoči. 15 minut že mine. Nje od nikjer.  Prav zaradi  nje ste se danes že drugič stuširali, če ne bi bilo nje bi se pred dvemi dnevi. Morali ste kupiti novo srajco, suknjič in nove kavbojke. Salonske čevlje. Pol ure ste jih drgnili in glancali z globinom in krtačo.
Mine še 15 minut. Nje še vedno ni.
Vi pa še vedno potrpežljivo čakate.

Če si česa dragi moji vsaj naslednje pol leta ne želim je to randi.
Tisto zgoraj je seveda parodija, meni osebno se take stvari niso dogajale. Lahko pa se bi mi. In poleti mi hvala bogu vsaj še letos ne bo treba gledat morja, masovnega turizma in norčevanja iz našega Evra. Ostajam pri tem kar imam. To zadostuje. Ker svoboda še kaj velja?

Kje piše da samski moški ne more biti uspešen, kreativen in srečen. Gre lahko sam kamor hoče, kamor mu srce poželi.

Je sam sem svoj šef. In nobene ni treba čakat. Z nobeno se prepirat. Z nobeno iskat kompromisov. Z nobeno načrtovat družine.

Ker svoboda še kaj velja?

Brez ženske je sicer težko, a z njo še težje. Zato to zadevo dajem za pol leta na stand by. Preveč imam drugega dela dragi moji – roman je treba napisat do poletja.

Prav gotovo pa boste cenjeni bralci mojega bloga prvi ki boste to izvedeli, in knjigo lahko direktno naročili. Takoj ko bo napisano, gre v lektoražo, potem pa k tiskarju.

In prav vi boste samo klik daleč od mojega drugega romana Moja Mala Kazame. In prav ste slišali. Napisal jo bom jaz, se pravi bom tudi kasiral jaz. Zakaj pa bi to počeli drugi? V tem ne vidim nobene potrebe, še najmanj klanjanju društvu Slovenskih pisateljev ali lokalni ljubiteljski kulturi. Oni naj veselo sklanjajo naprej, jaz pa bom Mojo Malo Kazame veselo pisal naprej. Še polovica!

Namig tedna:

Sem sam svoje sreče kovač.

Ker svoboda še kaj velja?

Seveda velja, dragi moji, še kako velja. Sem kaj prizadet, ker sem še vedno samski? Prav nič, niti malo. Pa zakaj bi morala moja kariera trpeti če se sem se že zanjo odločil? Saj zanjo trdo delam vsaj 10 let, trda je ta tipkovnica.

Imam pač neke kriterije, pričakovanja, zahteve, na nekih normalnih osnovah, mobitel se mi zdi nekaj takega kot žepni robec, poklicati z njim nekoga ki ga v življenju nisi videl pa najmanjša težava. Ne skrivam svoje identitete. Sem javna osebnost. Bolj kot se pojavljam v medijih, več oboževalk je. Te so bile, so in bodo. Če pa ne verjamete, poglejte komentarje na obeh mojih blogih. Vsaj 50 % je ženskih.

Seveda sem daleč od tega da bi bil med 1000 najbolj znanimi Slovenci. Pravzaprav si niti ne želim tega. Vem da sem kreativno medijsko in literarno začel na dnu, kar je predpogoj za vsak vzpon na vrh. Trdo delam.

Lahko bi trdo delal v intimnem smislu kot večina, in na vsakih nekaj let preživel tisti dan v porodnišnici v veselem pričakovanju. Pogovarjal z svojo drago o previjanju plenic in otrocih, komaj našel čas za pisanje, še težje pa mir, bil velikokrat na koncu z močmi, živci, denarjem, upanjem in partnerskim odnosom. Hodil na nedeljske izlete, med tednom in še za vikend pa delal do daske da bi lahko preživel družino? Nič nimam proti ljubezni, a za božjo voljo lepo počasi, se mi za naraščaj res mudi? Lahko jih imam tudi v Cavacovih letih. Mogoče mi bodo rekli, ko jih bom šel iskat v vrtec dedi. Pa me to niti ne moti. Tudi to da bom že z berglo skakal okoli ko bodo moji otroci imeli unuke me ne moti.

Še najmanj pa me moti da sem veselo samski. Svoboda še kaj velja? Koliko romanov lahko še napišem, dokler bom samski?

Po drugi strani pa mi aferice povzročajo sladko bolečino. Vse te
slike, spomini in kako je bilo lepo. Mogoče mi bo z pisanjem res uspelo, presegel bom 100000  izvodov naklade, prevajali me bodo, zaslužek pa varno na depozitne vloge. Vsaj večina.

Takrat se bodo šele lepile name. Kot avtorja Michaela Videk najbolj poznanega po uspešnici Čudoviti pasji časi. Vsaka pa bo pričakovala otroke. Mislim da ne bom rekel ne. A vzel si bom čas. V projekt družina bom šel z prihranki. Z dvemi golimi žepi res ne.

Do takrat pa je dobrodošla ena, ki bo v podobnem razmerju kot Romana z Zvonetom Šerugo. Ker ena od mojih sanj je tudi dokumentarni film poleg novinarstva in literature. Moja potovanja pa bodo omejena na Evropo. Do takrat pa bom užival v svobodi.

Saj še kaj velja?

Skoraj vedno, ko grem mimo spomenikov veteranom Osamosvojitvene oziroma 10 dnevne vojne, vojne za neodvisno in samostojno Slovenijo, ki smo si je tako plebiscitarno želeli malce postanem. Nečloveške napore so trpeli ti fantje in možje, tudi žrtve so bile da smo danes to kar smo. Vsaj mislil sem da smo.

Ponosna, svobodna in enakopravna članica Nove Evrope, ki jo skoraj na epski način časti znani Monthy Pytonovec, Britanski igralec Michael Palin si res ne zasluži da se skoraj potopi v blatnem dolu Slovenske elite, ki ji je malo mar za ljudstvo in je skoraj pozabila da  še obstaja. Vse te afere najedajo, polnijo že tako polne časopisne stolpce Notranje politike, uredniki in novinarji notranje delajo po 2 šihta na dan, pa še ne zmorejo vsega napisati in komentirati. Celo Kultni film Ko to tamo pjeva je romantična komedija v primerjavi z tem, kar se zdaj dogaja. In dogaja se resnično preveč.

Imamo še zaupanje med nami da potegnemo ta voz iz Blatnega dola vse te kloake notranje politike? Komu verjeti? Bivši osamosvojitelji, hvala bogu samo nekaj posameznikov, postanejo tajkuni, desnica brusi in reže vedno iste ideologizme, šef vlade pa ni sposoben udariti po mizi. In kot češnjica na torti še naša slavna elita. Kje pa je ta elita, ko se delavcem Prenove iz  nekdanjih bratskih republik iz Kočevja ni izplačalo plač kar leto in pol. Da je ironija te zgodbe še večja, so ravno skvoterji iz bivše tovarne Rog in pripadniki nevidnih delavcev sveta z svojim vdorom  v center Ledina opozorili na popoln poraz pravne države.

Na popolno odsotnost vseh inšpekcij. Na popolno nespoštovanje delavskih pravic. 10 dan gladovne stavke do roba obupanih, lačnih in prezeblih delavcev se je nekaj malega rešilo. Plače pa izterjajte po sodni poti je pravni nauk države, ki je te delavce odpravila z žepnino in obljubo o kar 3 letnem delovnem dovoljenju.

Po drugi strani se nam dogajajo krvoločni psi, ki še vedno niso nič krivi, dogaja Orleška gmajna, podkupnine itd. Dogaja se nam sprevrženost, dogaja se nam elita, ki je pozabila kako je tam na dnu, dogaja se nam krog. Pa kdo ga bo presekal? Chuck Noris ali Boris Pahor. In potem še pika na i z generalno tožilko, ki še vedno uživa zaupanje premiera. Medtem ko se kolesa Patrij še vedno vrte v blatnem dolu, afera Baričevič pa ostaja zavita v tančice skrivnosti in še vedno ostaja nepojasnjena resnica. Resnično je ljudstvo sito vsega tega:  Čas je za pravno državo, da ukrepa, in reši. Ni druge. In potegne ta voz iz blatnega dola!

Vprašanje ki je mestu so se naši osamosvijtelji za to borili?

Celo bivša gnila in nedemokratična skupna domovina Jugoslavija je imela večji posluh za reševanje afer in notranje politike.

Se vam ne zdi da smo v Evropi?

Po moje, če me vprašate, zagotovo se srečno zaljubiti, graditi kariero in družino, in predvsem živeti čim manj stresno življenje. Ker se bojim da Slovenska Notranja politika res žre svoje otroke, kaj pa je to kaj takega. Sedaj imamo še super afero Orleška gmajna, kjer je kolikor je meni znano, razen številnih jam in brezen samo gmajna. Da pa bo tam logistični center Luke Koper pa nisem verjel že na začetku. In sedaj sploh ne verjamem več.

Afere gor ali dol, velika afera se vam lahko piše, če lepo mirno z vašo drago, ljubico ali ženo pa pride mimo mična mladenka, ki je slučajno pozabila obleči spodnje hlačke vi pa padete na to. Pravzaprav na njo, a njej je samo do sexsa. In potem ko vaša nežnejša polovica odkrije, je velik orkan. Konča pa se na znani način, z ločitvijo, menda se loči kar petina vseh poročenih. Trpijo otroci, če so, trpita oba, trpi vse okoli njiju, vse zaradi ene frajlice ki si pač je zaželela malce sprostive in ji pač ni do resnih zvez in moške menjava kot se menjava gate.

Ne vem zakaj je tako težko biti zvest svoji sanjski ženski, nenazadnje ste v to da je vaša vložili veliko truda, osvajanja in izražanja ljubezni in pozornosti, kaj ji manjka? Če znate z njo bo kriznih trenutkov, slabih dni in nerazpoloženosti res zanemarljivo. Tudi pri intimnih zadevah se zna zadeve izpeljati tako da ni nikoli dolgčas. Ni tudi na tem področju vedno sanjsko, a izkušnje in potrpežljivost naredijo iz posteljnega škripanja Beethovnovo simfonijo. Verjetno nismo skupaj zato, da bomo skali čez plot se mi zdi? Vsi standardni izgovori so bob ob steno, z partnerjem se je treba predvsem znati pogovarjati in ga poslušati, in ne molčati takrat kadar je treba kaj povedati. Predvsem pa poiskati takega partnerja, z katerim bo teklo kot po olju. Tudi hoby številnih, da se menja kar nekaj partnerjev, je zgodba zase. Zgodba ki govori o tem, da če z prvo ali prvim ni šlo, kako bo potem z 10 itd? Res je, stres nas uničuje, to vemo
a vemo tudi da se da nekoliko spreči. Kolikor mi je znano, še obstajajo neplačani dopusti in gvišna služba, ko se vrne nazaj.
Če dopust ne zadošča. Psihologi pravijo, da bi morali na vsakih 10 let službe za vsaj 3 mesece na dopust za se odpočijemo!
Število Slovencev ki to prakticirajo je zanemarljivo.

Kam pa nas bo pripeljal ta materializem? Res delamo za to, da imamo veliko hišo, velikega psa, velik avto itd in polomijo v zakonu? Mislim da ne, delamo da preživimo, da imamo za sproti, kakšni prihranki ne škodijo, a ne pozabimo:

Svoboda, zrak, sprehodi, pohodi in razgledi so še vedno zastonj in neobdavčeni. Pa za božjo voljo to izkoristimo, se mi zdi!

Naučimo se uživat življenje z majhnimi stvarmi, pozornostjo in ljubeznijo. Svet bo na tak način lepši, veselejši in prijaznejši, to se mi zelo zdi!

Ko berem agencijsko poročilo Sta o 82 podelitvi Oskarjev ob 2 po srednjeevropskem času v gledališču Kodak v Holiwoodu sem moral najmanj trikrat prebrati podatek:
Da svet trenutno še ni videl v 82 letih Oskarja za režijo ženske!

Nejeverno migam z glavo, še enkrat preberem, da nisem kaj narobe prebral in prav sem prebral: Režiserka Kathryn Bigelow ima z Bombno misijo Vojnemu filmu o Vojni v Iraku možnost da premaga blagajniško uspešnico nekdanjega soproga, zelo zahtevnega in vase zagledanega režiserja Jamesa Camerona Avatar. Ima možnost. Po 82 letih. Neverjetno. To je emancipacija žensk po Holiwudsko, kjer so igralke dobre za romantične in zapeljive vloge, resne itak dobijo moški igralci, pa še poberejo največ smetane. Če temu dodamo šele 2 režisersko nominacijo temnopoltemu režiserju. Besede borca za pravice črncev Lutra Kinga še vedno odmevajo: Imam sanje!

Sanje so res dovoljene, ampak najprej za moške. Ker sem moški, bi mi po defoltu to ustrezalo, vendar mi ne. Res mi ne. Kaj so ženske manj od nas moških? In zakaj čakati na možnost za prvega ženskega režiserskega Oskarja neverjetnih 82 let?
Vendar Amerika je velika, pametna in hkrati neumna. Smo 5000 km proč pa nas ves čas zasipajo z svojo kulturo, politiko in ekonomijo. Vsaka pasja procesija v Zda je hit dneva. Ves ta blišč in beda okoli Oskarjev. Ameriška Filmska Akademija se bo verjetno poskušala odkupiti z tem, saj imamo za glavnega in stranskega igralca enakopravnost 1 proti 1 za oba spola. Vendar Cameron bo favorit, za režijo. O tem ni nobenega dvoma. Za glavno vlogo bo Oskarja prejel Jeff Bridges za igro v Norem srcu. Sandra Bullock pa več sreče prihodnjič. Edini ženski Oskar ki je verjeten je za Monique za igro v Precisius. Amerika pa ja ne bo dala Oskarja enemu nn Avstrijcu!

In tako naprej, dragi moji  važno da si bodo te dni Cvetličarji meli roke in moški enkrat pospravili posodo iz pomivalnega stroja. Ostalo že bo. Najde se nas tudi manjšina moških, ki emancipacijo med spoloma razumemo drugače. Da je treba če se živi skupaj gospodinjska dela moško opraviti tudi ob dneh ki niso 8 marec in Valentin. To še ne pomeni, da vse, če pa vsaj približno polovico potem smo resnično za enakopravnost med spoloma. Ker večina moških še vedno to razume kot žensko delo, saj se oni ko pridejo iz napornega šihta imajo pravico uleči na kavč, zaspati oziroma prebirati časopise oziroma gledati najljubši tv program. Z vsem tem fopanjem okoli 8 marca ne bomo rešili ničesar. Nič ni narobe z rožami, pozornostjo in naklonjenostjo do nežnejšega spola, toda zakaj samo za 8 marec in na Valentina dan. Kaj pa ostali dnevi v letu? Visoko doneče besede so vedno samo besede. Kaj vse smo naredili za ženske. Res smo. Na papirju. V praksi pa zelo malo. Celo v politiki tiste znane ženske kvote delujejo le na papirju. Zlasti če pogledamo našo vrlo desnico. Pri njih kar naprej moški rešujejo našo Kokoško. Pahorjeva vlada je prva Slovenska vlada z največ ministricami.
Pa še vedno manj kot polovica.

Je pa v veliki Ameriki enakopravnost žensk še v slabšem položaju kot pri nas. Amerika je res velika ima pa tudi 40 milijonov državljanov brez zdravstvenega zavarovanja.
A važno da ima Oskarje

Vsak od nas jih dragi moji ima, saj poznate tisti večni refren:

Bo naslednje leto – in če to predolgo ponavljamo, se nam utegne določena neizpolnjena želja izpolniti šele ko hodimo okoli z berglo ali pa smo v domu upokojencev.

Nekatere želje so uresničljive, nekatere pa tudi če imamo še ne vem kako gorečo željo pa nikakor ne. A zdi se mi, če se le malo potrudimo, se marsikakšna zna uresničiti, zlasti če smo pripravljeni narediti prvi korak. Ne glede na splošno jamranje da ni denarja, da ni upanja, in da ni možnosti je resnica le ena:

Vse to je le korak od nas. Vprašanje, ki se postavi je:

Če preveč sanjamo o neizpolnjenih željah se nam res še dolgo ne bodo uresničile. Ker pa je le resnica samo ena, kako je potem ko smo v dvoje?  Ena neizpolnjena želja manj. Na splošno pa drži, da če smo skromni, nam neke neizpolnjene želje ne povzročajo prevelikih težav. Pravzaprav je težava le v našem materialističnem svetu, po sistemu: Damo vam skoraj zastonj džezvo – kavo pa boste drago plačali.

Ali v posodobljenem smislu:

Damo vam skoraj zastonj tiskalnik – kartuše pa boste drago plačali. Po drugi strani nam skoraj nič ne manjka. Dokler lahko delamo celo denar ni noben problem. Kaj potem, če je kakšna nula več, saj smo skromni. Mogoče še največja travma ki lahko prizadene vsakega od nas je da potem ko smo že nekaj časa v dvoje po naravni poti ni upanja nobenega za naraščaj. Saj so klinike ki pomagajo, zavarovanje krije vendar ne vsega če predolgo traja. Da je treba to kar naj bi se zgodilo na intimnem področju po naravni poti plačati je lahko ena velika neizpolnjena želja. Načeloma je vse kupljivo, razen ljubezni. In ob vsej minljivosti tega sveta so naši potomci, če jih lahko imamo dobrodošli. Prav tako je treba razumeti tudi ženske ki jih nočejo.

Skratka tudi naraščaj se da kupiti.Vendar raje ne počenjate tega dokler ne izčrpate vseh možnosti. Ena dobra možnost da se zgodi po naravni poti je da se ne ženete za ljubi kruhek za vsako ceno in preko svojih možnosti. Ker ko enkrat pristanete na tistih klinikah kjer vam pomagajo do naraščaja lahko vse skupaj postane zelo naporno in zelo drago. Vendar v tem ni nič spornega če se otrok rodi materi. Spornejše so nadomestne matere in če ste gledali dokumentarec je bila to velika prevara. Zato če ne gre po naravni poti velja razmisliti o nekaj mesecih neplačanega dopusta, zdravem načinu življenja, rekreaciji, čim manj stresnem življenju in obisku toplic kjer termalna voda uredi te zadeve po naravni poti. Vsekakor je otroke imeti lepo če jih lahko imate.

Če pa razmislimo o materialni željah  – Kaj potem če si ne morete privoščiti hotela z 5 zvezdicami, si ga boste pa z dvemi? Kje piše, da morate voziti Poršeja, če lahko vozite tudi z Kio? In kdo pravi, da morate naokoli hoditi v smokongu če so prav tako dobre tudi ponošene kavbojke. Važno je da so oprane.

Pa smo prišli do tega da nam večino neizponjenih želja vsiljujejo trgovci, zavarovalnice in reklamne agencije. A če se na njih ne oziramo, imamo srečo pri ljubezni in naraščaju lahko preprosto rečemo da nimamo neizpolnjenih želja. In kje piše da moramo živeti v razkošju če se da prav dobro tudi skromno

Večna mantra samskih -  se bo res to pomlad zgodilo, se bomo res zaljubili v dekle – fanta ( odvisno od spola da ne bo pomote ) in da nam bo skupaj lepše in prijetnejše. Da bo življenje dobilo nek nov smisel, oziroma da bomo dali življenju še nekaj več življenja.
Po drugi strani pa so neka pričakovanja vedno na mestu, a kaj ko do tega mesta moramo priti, tja pa pridemo, če najprej sami kaj premaknemo.

Res se mi ne da brat statistik, koliko nas je samskih, nas pa je kar nekaj. Biti sam ni nekaj najhujšega na svetu, sploh če si pri ta starih ti ni hudega. Hujše je ostati brez službe, zboleti oziroma ne imeti sreče v življenju. Predno pa se kot samski zaljubimo, je nujno malce upočasniti naš korak, se mi zdi. Kam tako hitimo iz dneva v dan? Na šiht je razumljivo, na vse nepotrebne in potrebne nakupe v nakupovalne centre že malo manj, hitimo pa tudi kar tako. Na živce nam gre, če v našem življenju ne najdemo sogovornika, oziroma da nimamo povratnih informacij. Da smo vedno mi tisti, ki dajemo pobude, čeprav se nam na naše veliko presenečenje zgodi, da pride tudi pobuda od drugje.

Vsak uspeh – pa naj bo to poslovni ali ljubezenski zahteva vsaj malo prijaznosti – čeprav imamo vso pravico imeti slab dan, biti slabe volje in imeti svoje mnenje. Vse kar nas za drag denar uče spin doktorji se lahko naučimo tudi sami – prisluhniti sogovorniku. Mogoče se res zdi, da je naše življenje ena sama rutina, a vedno se najde niša ki to rutino spremeni. Če sami kaj spremenimo. Od standardnega fopanja politike in novic o katastrofah lahko tudi zbolimo – če preveč padamo na to. Moramo se pobrati, vzdigniti in reči: To zmoremo! Ravno gore ne bomo premaknili, kakšen kamenček pa že se mi zdi. In predvsem za božjo voljo bodite potrpežljivi, in boste obilno poplačani. Ravno z poslansko plačo ne, oni že vedo kaj delajo. Saj jih je ljudstvo izvolilo, potem naj izvolijo. Saj so izvoljenci ljudstva. In ko največ sejejo v parlamentu, takrat najmanj zrase, in vsak strah ki ga desna politika zaliva zrase še večji. Kakorkoli že, družinski zakonik je končno sprejet, pa zakaj ne bi geji in lezbijke smeli posvojiti otrok, ki tako in tako žive z njimi v družinski skupnosti. Kar se pa klasičnih posvojitev tiče je to samo vstopnica za možnost postaviti se v vrsto skoraj 400 parov. Za 30 posvojenih otrok kot nam je v zelo čustvenem govoru pojasnila poslanka sd in predsednica sociološkega društva. Kar se pa naše največje cerkve tiče se tam dogajajo večji grehi kot v enospolnih skupnostih. Zato naj vsak najprej pomete najprej pred svojim pragom!

Namig tedna:

Brez politike pri nas ne gre. Vendar pomlad je tukaj.
Raje prisluhnite njej kot političnemu modrovanju. Saj veste kako gre – bog je najprej sam sebi brado ustvaril, greh in grešnike pa prepustil svojim duhovnikom in ljudstvu. Saj smo vsi enaki pred bogom in zakonom?