Dobro novo leto Slovenija

2.01.2019

Vse kar nas loči od prave Evrope, dragi moji, je da končno ukinemo ta praznični 2 januar, ki ga v Evropi ima poleg nas samo še Srbija. Hladilnik je prazen, novega cajtnga, ta letošnjega, še ni, kdo pa bo v novem letu bral stare? Letos, bo zagotovo bolje, že zaradi odprtja nove trgovne v Rožni dolini. Ne to ni elitni soseski ljubljane, še najbolj poznane po vilah, je to na bloku v Rožni dolini pri Šempetru pri Gorici.
Ta Gorica je uradno v Italiji, a nas to naj ne moti in še manj zmoti.

Zakaj je dobro bit doma, na 2 januar, ne vem, čez mejo je vse odprto, a ker ni prevoza, bo počakalo do jutri. Dobre vile nam napovedujejo bogato in rodno leto, ki se bo bolj poznalo pri kmetijstvu kot otrocih.
Teh bo letos približno toliko kot lani, Slovenke nerade rojevajo zgodaj, raje po 30 letu, ko je že štalca, naprej veste.

Ko smo že pri dobrih rečeh, naši Orli so pretežno doma, vrhunski šport ni nekaj takega, da rečeš keks, pol pa bo! Povsod je konkurenca, celo med nami pisci pisem bralcev, ki čakamo na dober dan urednikov in urednic. Ne smeš nič kaj takega napisati, kar medijem ne paše, cajtnge bereš vsak dan. Kje, je skrivnost, o tem ne bomo, kupujemo jih tudi, samo koliko, tudi o tem ne bomo, jebenti, v hladilniku niti enega jogurta več. Za obletnice in letnice moraš biti nobel zrihtan, ker pa so zakuske tudi bližje domu, res ni vredno iskati prevoz za prestolnico.
Ali pa Maribor. Ni lepše v Alpskih krajih? Vse je jasno, vreme bo krasno, ta nova trgovina pa še kak teden ne bo odprta. Res se mi ne da brusit šulnov v Gorico, ker trgovin v Novi Gorici ne zmnka, ne bo hudega.

Da se nam kaj dogaja, ne smemo bit apatični in brezvoljni, tudi tista
da bo, ne zdrži kaj dosti. Če sanjamo da smo v objemu radodarne ženske, edini dar, ki se nam zgodi, penzija. Januarska bo dolga, v trgovinah nobene evforije in gužve več, penzije prekratke!

In če si zaželimo popolne dneve, gremo v toplice, januarja in februarja bo tam skoraj zastonj, samo ob odhodu bo treba plačat. Termalni mehurčki so dobra stvar za zdravje, manj pa za tošl se mi zdi! In zdaj, ko si izrekamo srečno, smo res srečni? Imamo vse, radi bi še več!
In zdaj, ko so velike trgovine ob praznikih zaprte, je to dobro za Slovenijo? Ukinili smo marsikaj, tudi medijske honorarje, ki jih praktično ni več, res ne vem, kdo bo cajtnge pisal, ko se aktualna generacija novinark in novinarjev upokoji? Mlade novinarke in novinarji za take plače, kot so v medijih trenutno, zagotovo ne bodo pisali! Nekaj jih bo zaposlila nacionalna tv, ostali na tuje ali v druge službe

  • Share/Bookmark

Novo letna

29.12.2018

Raje kot i phone uporabljam funkcionalni telefon za 23 evrov.
Ponovno imam novega digitalca, raje kot kile sladkarij. V novo leto zrem optimistično, kljub slabim novicam. Danes smo ostali brez sobotnih časopisov, ker se mi ni ljubilo na pošto po njih, in tam čakati pol ure. Okoli nakazil penzij se je bolje poštam izogniti čimbolj na široko.

Tudi legendarni tv voditelj Slavko Bobovnik, sveže pečeni penzionist, odhaja v penzijo skromno in dostojantveno, v slogu. Tudi če si v penziji, dela brezplačnega doma ne zmanjka. A kar ostaja, je bakšiš. To prakso radi uporabijo tudi na črni udovi, prednaročila knjig so pri njih tako kratka, da te pokličejo in obvestijo o doplačilu. Knjiga bo prišla zaradi praznikov s zamudo, jasno je, da položnice ne boš plačal na pošti, raje na najcenejši hranilnici.

Sam s selfiji nimam težav, imajo pa jih mnogi mimoidoči. S digitalnimi slikami je pač tako, če se jih ne vsake toliko časa presname na nov digitalni medij, rade gredo rakom žvižgat. Jih je ogromno, že leta jih ne pošiljam fotografskemu studiju, da jih natisnejo na foto papir.
Še najmanj me skrbi branost Slovenskih medijev, ker medijev ne kupujem več, razen ko sem v Kg. Še to povem, sedel sem ta teden v knjižnici v Novi Gorici kak meter od Aleša Bergerja, dolgoletnega urednika in prevajalca iz Francoščine. Njegovo zbirko kratkih zgodb Omara v kleti večkrat uzamem v roke, in s užitkom preberem nekaj zgodb.

V novem letu si želim čim manj položnic in nadležnih provizij, ki so pri večini bank na okencih oderuške. Čim manj političnih obljub o novih investicijah, saj še stare niso zaključene. Slovenski dnevniki pa bodo brani, če bo vsebina zanimiva. Tisti i phone za nagrado za glasovanje bobu bob me še najmanj skrbi, tudi če bom izžreban, ga ne bom uporabljal. Raje si privoščim kako dobro kosilo, pogledam za kakšno postavno, in uživam ob gledanju Odmevov in Poročil nacionalke.

Od Večera pa si želim, da me ne bi klicali samo za naročilo revije, pač pa kdaj tudi osebno poklicali, ali poslali kak osebni mail. Rad pišem zgodbe o malih stvareh, o dogajanju vsakdana in težavah malih ljudi. Še vedno sem tak, kot sem, se še spomnite?

Dosegli smo dno, padamo že skozi.

Kar se ukine, se težko vrne nazaj.

  • Share/Bookmark

Veseli december

1.12.2018

Pa smo ga prijeli za začetek, kako se bo razvil, bomo še videli. Inflacijsko s 2 % inflacijo nam ne kaže najbolje, in kdor to zanika, laže. Upokojenci, tudi invalidski, smo tisti segment populacije, ki vedno tolče močnik. Vedno prenizke penzije, ki ne ulovijo vedno novih podražitev, od hrane, do energentov pa do elektrike.

Ker sem bloger od septembra 2007 saj sem damm got lordwales, ne si mislit, da sem blogersko slavo obesil na klin. Daleč od tega. Še vedno kritični opazovalec in analitik družbene krajine. Mogoče malo bolj na upokojenske teme, za kakšno luštno pa vedno rad pogledam. Jasno je, da dedi v srednjih letih obožujemo take, ki so v najboljših, mladih letih. Nekoliko pohotno bi rekli, predvem take, ki imajo poskočne mlade joške. Oboževanje omenjenih pa se hitro ohladi, ko dedi, ki smo že presegli Abrahama pomislimo na otroke. Že v knjižnici ta otroški hrup težko prenašamo, da bomo zmogli še svoje, nisem najbolj prepričan.

Pri starših in samski, to je še najboljše, saj odpadejo vsi stresi in težave, ki jih podivjani hormoni mladenke lahko povzročijo. Sploh, če neradi hitimo, potem mlade odpadejo. Kaj pa tiste izkušene, v Abrahamovih letih? S takimi je prijetno, ko se gre za one reči, zaradi meno pavze pa znajo imeti tudi težke dneve. Tako pač ostaneš samski, kaj pa je to kaj takega, v družbi staršev. Zdaj, ko se lahko v celoti poleg vrtnarjenja in odklopov v Kg lahko v celoti posvečam pisanju, uživam v tem. Letošnje leto ni bilo prelomno, je leto volitev, ko so politična pričakovanja prevelika. Zame je pomembno ponovno odkritje Trbiža v Kanalski dolini. Zdaj, ko tja spet vozi poletni avtobus, je tam preživeti dan prijetno. Zame največje odkritje tam, pot palčkov.

Zdaj, ko je začela zima, je dobro bit v bližini radiatorja, in čakati, kaj bo prvi dobri mož prinesel, lepo posedeti za računalnikom in dobrimi filmi, pa tudi informativnim programov na tv. Podatek, da Slovenci po trgovinah nič več ne zapravljamo kot lani, se lepo vidi po trgovinah, nikjer več kot 5 minut čakanja. Zame Italijanske trgovine s špežo niso odkritje, saj tja zahajam že dolgo. Knjige berem občasno, tiste ki pa rade berejo knjige, težko opazijo, da je branje knjig v dvoje lepše. Kakšnih posebnih planov za veseli december nimam, Kg je v tem prazničnih dneh lepo okrašena, pa še Alpsko vasico ima. Zna bit, da bom kak teden preživel tam, kjer se najbolje počutim.

Tudi vrtnarim, nakupil sem kar nekaj novih sadik, so cenejše od božičnih smrek.

  • Share/Bookmark

Odločen ne fašizmu

3.11.2018

Današnji shod skrajnega fašističnega gibanja Casa Pound v Trstu, znova dokazuje, da je hudič vzel šalo, ko se gre za Italijansko zmago v 1 vojni. Realno so Italijani končali 1 vojno na strani poraženih sil, ker pa so sklenili tajno pogodbo o vojaškem sodelovanju s Antantnimi silami, so diplomatsko zmagali. Dobili so Primorsko, Istro in Dalmacijo, ta ozemlja so najprej v soglasju s zmagovalkami okupirali, nato enostransko priključili.

De facto je Priključitev Avstrogrskih ozemelj s strani inperjalistične in nacionalistične Italije, s vso ikonografijo, neupravičena zasedba neitalijanskih ozemelj. Tudi vse parole, od vitorije do svetega ne pomagajo kaj dosti, današnja Italija še vedno ne dojema, kaj je to fašizem in nacionalizem. Revanš za diplomatsko zvijačo enostranskega premirja, ki je veljalo samo za vojaško in gospodarsko zlomljeno Avstrogrsko, lahko je zmagati, če ti pomaga Anglija, Francija in Amerika, so Italijanske divizije doživele za časa 10 dnevnega napada na kraljevino Jugoslavijo strani nacistične Nemčije.
Udar obeh Makedonskih armad kraljeve Jugoslovanske vojske na Italijanske divizije v Albaniji je bil silovit in uspešen, Italijanki vojaki so kot vedno bežali.

Ne glede na današnje dogodke v Trstu, ki je vse prej kot Italijanski, je multi kulti mesto, kjer biva in živi na 10 različnih kultur in narodov. Taki shodi so nepotrebni, to bi Tržaški prefekt, mestni svet in večni župan Dipiaza že morali vedeti. Sami Tržačani so na take in drugačne shode navajeni, v Trstu so od škvadristov do Titinov pa do fašistov vsi kričali, samo vzdušje v tradicionalno zaprtem Trstu ni zaradi tega kaj boljše. Danes Tržačani ob vikendih in praznikih raje obiskujejo kraške vasi, bolj na Slovenski kot njihovi strani, in se po kmetijah in tržnicah poceni oskrbijo s domačo hrano in rujno kapljico!

Italija zagotovo ne bo pisala zgodovine na novo, življenje v Italiji ni nič slabše kot drugje po Evropi, v Italiji radi rečejo, bodi vse, samo komunist ne. Tiha simpatija s neo fašizmom in dučejevo ikonografijo je del Italijanke družbe, tudi v vili Justi kjer je bilo podpisano enostransko premirje, tam zaposleni zgodovinarji zgodovino napačno razlagajo. Če bi malo podrobneje prebrali Italijansko ustavo, bi bile stvari bolj jasne. Je pa italija za odtenek strpnejša do migrantov, ki so že osvojli Novo Gorico, od Madžarske in Avstrije. Tudi pričakovanje, da bi se drugače pisali učbeniki zgodovine, ne bodo uspešni. Za začetek kakšna ulica Vitorio Veneto, Diaz in Pavia v Italijanskih mestih manj, a bodimo pošteni, v Italijanskih mestih se dobro je, čez Italijansko kulinariko je ni, pa tudi obisk še tako zakotnega bara je lahko lepo dobižetje.

Obrat k Evropeizaciji tudi Tržačanom ne bi škodil, pa tudi še kakšna Slovenska, Hrvaška in Avstrijska ulica ne!

  • Share/Bookmark

Selfi mania

20.10.2018

Zna bit nadležna zadeva, sploh če se dotični in dotične slikajo zraven prehodov ob prometnih cestah, na najbolj nemogočih, tudi nevarnih krajih! Sploh jih ne zanimajo ne kulturne in naravne znamenitosti, selfi z nekaj avti na parkirišču zadaj ni ne vem kakšna uspešnica.
Ker se selfije takoj pošilja in deli s raznimi aplikacijami to pomeni, da ljudje, ki selfije delajo, sploh ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih.

Pametni mobilniki pa nadležna mora, ko ste vedno pod nadzorom velikega strica Googla in ostalih spletnih podjetij. Stalno vam beležijo lokacijo, kje nakupujete, kaj jeste kako živite. Če mene vprašate, je dovolj dober funkcijski mobitel, kjer je edini, ki ve lokacijo, operater. Buljenje v te pametne mobitele vodi k odvisnosti, družabna omrežja so šiba božja, ki služijo k večanju že tako velikih dobičkov spletnih podjetij.

Pa kaj, za božjo voljo, ti ljudje, njih število gre v milijarde, sploh opazijo, kdaj je zacvetela roža zraven njih, kako so jih ptice preletele in kakšni lepi razgledi so okoli njih? Nič od tega, važno je selfanje, všečkanje in prisotnost na družabnih omrežjih. Da pa je mera polna, je naš najbolj znan selfi instagram politik naš predsednik, ki že malo pretirava s omenenim. Že prav, da javnosti pokaže, a njegov selfi na instagramu, kako supa oblečen, je šel čez.

Kaj pa zasebnost, dragi predsednik?

So vsi kandidati, za zmago in poraze na lokalnih volitvah, ob hitenju s ene predstavitve na drugo, malo ali nič na družabnih omrežjih.
Za uspeh na volitvah so pomembne obljube v živo, samo v živo, to šteje. In ko volilne komisije preštejejo njih glasove, se marsikomu od njih sesuje svet. Bodo pa vsi poraženci imeli dovolj časa za selfije, take in drugačne.

Vržte te pametne mobitele v kot, pejte raje v naravo, na sprehod,
na druženje s prijatelji. Nič več ne boste, če boste objavljali selfije na družabnih omrežjih, lahko vam ukradejo identiteto. To ni prijetno, tudi če ni finančnih posledic, zagotovo so moralne In če navržemo še kakšno o polulanih zvezdah talentov, ni da ni. Do podna verjeno pri takih dogodkih, is so sgregani z zdravo pametjo, ni daleč. Večjo gledanost in branost v tabloidih bi dotični uspelo, če bi pokazala joške, Branko in Lado bi verjetno padla s stola, dami bi imeli kaj gledati.

So selfiji, kar se tiče resničnostnih šovov, nepotrebni, saj so nastopajoči snemani. Si pa selfiji del sveta, del mode, če jih ne, nič ne zamudite!

  • Share/Bookmark

O svetovnem dnevu duševnega zdravja

26.09.2018

Glej ga šmenta, pa smo pri temi, ki je za mnoge normalne tabu, saj mi nimamo nobenih težav, najbolj znana pa po številnih humanitarno socialnih društvih, kjer imajo številne uporabnike, radi pa povejo, da so to osebe s posebnimi potrebami. ( Osebe s psiho somatskimi motnjami rabimo predvsem razumevajoče okolje in nismo osebe s posebnimi potrebami )

Znan je primer mladeniča, ki je bil v takem centru v moji mali vasi, psihično se mu je zalomilo pri študiju, nekaj mesecev je bil tam, nato dobil službo, ki jo še zdaj ima. Kriza je šla, ta dnevni center ni škodil, a tudi veliko pomagal ne, ker reševati psiho somatske težave s neskončnimi pogovori, ročnimi deli in oblaki cigaretnega dima ni ravno uspeh. Skratka, v en koš se vrže osebe s psihičnimi in duševnimi težavami, skoraj nobenemu pa se ne da možnosti, da bi brez dnevnih centrov zaživeli samostojno, saj že v štartu dobe terapijo psiho aktivnih zdravil.

Motika, cepin, dereze, to so najboljša zdravila za omenjene, osebe s psihičnimi težavami ne rabimo nobenih zdravil, pa tudi pri duševnih težavah, če ni agresivnosti in podobnega, je bolje brez zdravil kot s njimi. Kaj je bolje viseti ure v dnevnem centru ali pomagati po svojih močeh bližnjim? Potem še ta svetovni dan, proslave, višek dejavnosti dnevnih centrov so likovne kolonije, pismeno se njihovi uporabniki težje izražajo, deloma tudi zato, Ker so na tabletah.

S vsem spoštovanjem do omenjenih društev,
Vendar je to birokratski aparat, ki predsvem zaposluje terapevte in podobne poklice, duševnih težav večinoma ne odpravi.
Mnogim se jih niti ne da
Noben dnevni center ne dela na tem, da bi uporabnike odvajal od kajenja in zmanjševal zdravila.
Rugljeve metode ne bi škodile, predsvem ustrezne zaposlitve, in to ne samo za najmanj plačana fizična dela.

Problem je, da se v teh dnevnih centrih znajdejo tudi avtisti, ki ga je nemogoče zdravit s tabletami, avtisti, sam imam blago obliko, zagotovo ne rabimo neskončnih pogovorov, raje vidimo, da kdo opazi talente, ki jih imamo.

Tukaj vsa pohvala Večerovemu karikaturistu Cirilu Horjaku, ki se ukvarja s avtisti,
In pomaga razvijat njihove talente.

Najbolj pomaga omenjenim domače okolje, nekaj razumevanja bližnjih, in gre.
Ali ni lepše vsak dan, ko si doma, na vrtu, kot v dnevnem centru?
Vsak, ki ima psihične in duševne težave, se mora dosledno izogibati cigaret in alkohola, ker omenjeno pomeni vegetiranje v dnevnem centru ali celo v socialno varstvenih zavodih.
Nekaj lastne volje, pomoči bližnjih, kak prijatelj in prijateljica, pa si rečeš, dan je spet bil prekratek

  • Share/Bookmark

Stavite na 13

13.09.2018

Stava današnjega dne je zagotovo, ali bo 13 Slovenska vlada s navadno večino in ne 46 glasovi, ki so potrebni za mandatarja, izvoljena. Glede na gvišnih 43 glasov petorčka, in manjko nekaj poslancev, ne bo težko dobiti večine, Poslanci utopične levice se bodo najverjetneje vzdržali, enako opozija, ker nobenemu od 90 poslancev 13 slovenske vlade ni do tega, da si skrajša mandat, in s tem dolce vita.

Za nas povprečneže se kljub maratonski seji parlamenta ne bo dosti spremenilo, če sploh kaj! Večina jih bo še naprej tolkla močnik, minimalne plače 700 evrov ne bo od nikjer, penzije bodo še vedno majhne. Kupčkanje na vladi in pri državnih sekretarjih, rotacije na ministrstvih, in novi stari ministri in poslanci, to je že ne vem kolikokrat slišano in videno.

Za dobro vabo imamo še novo predsednico društva pisateljev, ki govori o ljudeh s posebnimi potrebami, razmer na lastnem vrtu pa ni sposobno uredit. Sploh in oh je poklic pisatelja v Sloveniji beraška palica. Honorarjev za izdane romane skoraj ni, če pa so, so več kasno in v višini nekaj 100 Evrov. Nekaj brezplačnih izvodov novega romana, in pridagnje založbe, češ bodite veseli, da vam nismo računa za tisk izstavili. Če ni subvencije, vam romanov ne bo tiskal nihče, edini kupci so knjižnice.

Kar skrbi, je število reklam, ki jih vsak teden dobimo v kaslce, če ne damo na kaslc nalepke. Reklamo noše so kot osli, ki se šibijo pod težo vse te papirne ne bodi ga treba. Ob vsem tem so refreni sončne o 30000 novih delovnih mestih kot fušanje razglašenega orkestra. Na papirju, a konjukture bo kmalu konec in počil bo zaposlitveni lonec. Vse sanje o sedmici, dobljeni so podobne fata morgani, samo da ne vemo, kaj je prej, fata ali morgana!

O lepem, krasnem svetu radi govore ni, ki jim je že v pred kriznih časih šlo odlično, radi si pripno kako državno odličje, če pojejte naše zasluge za narodov blagor. Zamolče jasno svoje mastne plače. Indijansko poletje se je zavleklo v september, ni hudič, da pridelkov poln oktober ne bo dober. Živimo v odlični državi, pritožujemo se lahko po mili volji,
če imamo probleme, rešujemo težave.

Borba je, pravice ni!

  • Share/Bookmark

Zgodba o zvezkih ali zakaj je dobro imeti nič otrok

2.09.2018

Zgodba o še eni Slovenski veliki družini, ki ima rekordnih 9 otrok, a nima za zvezke, je mogoče pomoči vredna, a ker imajo streho nad glavo, oče dela v Avstriji in otroške dodatke imajo, otroci zastonj kosila v šoli, bodo pač počakali kak mesec. Tudi stari zvezki imajo kak list nepopisan, ostalo pa si bodo od sošolcev in sošolk izposodili. Ker niso socialno ogroženi, je njihova zgodba prej večanje naklade tabloida, kot resno branje.

Takih, ki rabijo pomoč, tako in drugačno, je v naši Sloveniji vsaj pol prebivalstva, če ne več. Samo pričakovati, da se bo ubogajme dobilo, hkrati pa držalo načela, toliko otrok, kot jih bog da, nekako ne gre. Tabloidi redko pišejo o samohranilkah, s enim do tremi otroki, ki niti strehe nad glavo nimajo, pa jim skoraj nihče ne pomaga, še manj mamam samohranilkam da službo. Tabloidi nikoli ne namignejo, da bi tudi otroci kak evro lahko sami zaslužili, od prodaje papirja, do gozdnih sadežev, do križank in nagradnih iger v šolskih revijah, ki si jih lahko sposodijo od sošolcev in sošolk. Hrano se da doma pridelat, kruh doma speč, pa še nekaj kur za jajca okoli hiše ne škodi.

Protestansko načelo, imej toliko otrok, kot jih lahko imaš, pri katoličanih s velikimi družinami ne zaleže. Če imaš, lahko daš, če pa ne, ne moreš. Otrok ne morejo samo država in humanitarne plačevat, za otroke je treba tudi delat. Dela je pri nas in v sosednjih državah dovolj, tudi preko spleta, samo čakanje dela ne najde. Sploh ker je znesek za zvezke pri omenjeni družini razmerama majhen, in ker oče dela v Avstriji, bodo sodelavci in šefi s veseljem nekaj primaknili.

Denarja ni nikoli preveč, tudi če se ima nič otrok, živi s starši, je treba vsak Evro večkrat obrnit. Ta s zvezki vsako leto je po narodela, pač kak zvezek manj, in bo šlo. Da se pisat tudi na tablice, za papirne vrečke in podobno. Nobenemu od nas nič ni bilo poklonjeno, jaz sem 200 dni preživel v domu upokojencev, da sem odplačal dve varčevanji. Tudi mama iz omenjene družine bi takoj našla delo v enem od domov upokojencev, tudi v Avstriji. Je pa res, da s tako veliko družino je težko, da oba na šiht hodita.

Najprej štalca, pol pa kravca.

  • Share/Bookmark

Vse je res

22.08.2018

Težave Slovencev s preteklostjo so znane, katero koli stran vprašamo, vedno dobimo iste odgovore. Nevtralnih, neobremenjenih, ki se tezam, takim in drugačnim, zarotam, obiskih nekdanjih udbašev lahko nasmejemo nas je premalo. Kot levičar Pahorjanskega tipa na pridige raznih Dežmanov in Grand ne dam veliko, sem pa proti pogromu najbolj znanega in deloma spornega desnega dokumentarista na rtvslo dr. Jožeta Možine.

Če ne bi preživel 10 mesecev v Vipavi, blizu boga, in spoznal široke odprtosti in neobremenjenosti s politiko tamkajšnjih domačinov, bi mogoče nasedal tem večnim naši in vaši. Pri Možini, Dežmanu, Grandi poveličevanje nob in komunizma je znanstvena fantastika, ker kot je znano, da je njihova stran nič drugega kot kolaboranti oziroma veleizdajalci države. Če so hoteli svobodno Slovenijo, in se boriti proti komunizmu, bi jim, če bi bili pametni, to lahko uspelo tudi brez stramotne kolaboracije s okupatorji, kateri so bili, vemo, in njihovimi pomagači.

Tudi nisem ravno preveč prepričan, da je bil bivši režim res gnil, kot ga prikazujejo omenjeni, gostje Možine pa nas nasmejejo, kakšne govorijo. Ene same dobre besede o partizanih in nob tam ni, teorije zarote se kar množe, najnovejša od Avstralskega Možinovega gosta so Ruski partizani. Podcenjevanje junaškega boja borcev za svobodo, nob, je na dnevnem redu. Če se omejim samo na partizanski napad na 5000 kvizlingov, v glavnem fašistov Savojske republike, s preostankom Nemških čet, ki so se na Občinah pri Trstu utrdili, bi če bi čakali domobrance Trst v začetku maja 1945 ne bi bil nikoli osvobojen.

Zločini so se dogajali na obeh straneh, povojna Jugoslavija, kjer je bila komunistična oblast, ni bila najboljša izbira. A ker domobranci niso zmagali, ljudstvo pa je bilo sito jarma bivše kraljevine, redkih veleposestnikov in tovarnarjev, so bili večinsko za rdeč sistem, ki se je kmalu spremenil v najbolj odprto in uspešno socialistično državo na svetu. Bivša Jugoslavija ni imela v 80 več nobene prihodnosti, v začetku 90 pa se ponovno ponovi med vojni scenarij, s to razliko, da so bile žrtve manjše, a takega genocida, kot je bil v Srebrenici med 2 vojno na Balkanu ni bilo v takem obsegu.

Problem omenjenih zgodovinarjev je ena resnica, vsega pa je kriva udba in bivši komunisti. A verjemite mi, kje so zdaj zaposleni bivši udbaši, raje ne bi, da se gre pa za udbovsko zaroto zoper Možino, v to ne verjamem. Zgodovina je taka kot je, poraženci in njihovi simatizerji je ne morejo napisal na novo. In če je bil Tito tak zločinec, kot ga prikazuje omenejna stran, zakaj je bil potem gost pri Angleški kraljici in najvišjih državnikih, ki so ga sprejeli s najvišjimi častmi.
Bivša Jugoslavija za časa Tita ena najbolj uspešnih socialističnih držav. Njeno usodo so zakockali nacionalistični politiki, ki se niso zedili kdo bo Titov naslednik, in republiški nacionalizmi, nadaljevanje državljanske vojne.

Na srečo ima Slovenija zdaj večje težave, a sem odločno proti temu,
da se Pričevalci ukinejo, saj imamo svobodo govora.

  • Share/Bookmark

Kaj je sreča

15.08.2018

Sreča je v malih rečeh, dragi moji, ne v velikih težavah. Kot kaže, in kdor to zanika, laže, smo srečno dali prvi vročinski val čez. Novice bolj slabe, najde se tudi kaka dobra. Znana Slovenka je pokazala joške. Ker jih tudi mnoge neznane, ni to neka novica.

Bolj kot to nas grejejo turistične cene, če greste v katerem od znanih turističnih krajev na kosilo, vas utegne zadeti cenovni šok. Na srečo, pri naših zahodnih in severnih sosedih teh težav ni. Tam so cene zmerne, od kepice sladoleda za 1 evrov pa do pizze margarite za 5,5 Evra, vodo imajo zastonj ali skoraj zastonj. Gostinci, ki pri nas pričakujejo 30 in več evrov za kosilo, ne bodo dobili kaj dosti gostov, kakšnega turista, Slovenci pa raje zavijemo drugam.

Normalne cene so blaginja države, če je zraven še nizek ddv za hrano in pijačo, potem se lahko na to pije in poje. Na srečo je čez poletje kar nekaj praznikov občin, kjer vam častijo sok in kanapejčke. Bil kot vikedaš na prazniku občine Kranjska gora, kjer sem se frišal in užival gorske temperature. Prijetne so noči poleti s 15 stopinjami, in dnevi s največ 29 stopinjami. Zdaj, ko sem spet doma, mi je vroče, prevroče.

Kar se pa tiče grmenja s Brezij, od tega grmenja ne bo veliko dežja. Tista mantra rkc o življenju, oziroma imejte toliko otrok, kolikor jih bog dala, je nekako preživeta. Tudi če nimaš nobenega, se rkc nima kaj vtikat v to. Je pa to romanje na Brezje kar drago, odpustki so dragi.

Ni bolje, da nam kakšna raje kaj pokaže, in še kaj da, pa je zadovoljstvo ob primerni zaščiti obojestransko. Nizke cene blagodejno vplivajo na zdravje. Kar se pa tiče mandatarja Šarca, vso srečo. Zagotovo bolje on, kot Janša. Tonin ne bo nagajal, ma ni mona, da si bo skrajšal maksimalec. Politiki so nezaposljivi, zato je biti poslanec ali poslanka cel mandat božja mana. Življenje pri koritu je bogovsko, s skoraj 3 jurji na mesec se da odlično preživet. Tudi kosila za 30 in več evrov so za poslance in poslanke mala malca, kaj potem, če je kelnar ali kelnarca tam že ne vem koliko ur, dobi pa mimalca? Tudi poceni kosila po nakupovalnih centrih so enako kvalitetna, po mestih so restavracije kak Evro dražje. Če pa doma jemo, se lahko najemo za nekaj Evrov, paradajzov pa je zdaj toliko, da ne vemo kam s njimi.

Ostanite v senci, pijte limonado in kar je teh reči

  • Share/Bookmark