Iskanje Slovenske knjižnice v Gorici ( Italija ) in kako (ne)sposobna je država

Spet je ponedeljek ko sem v mestu. Ko iztopim iz vlaka nekaj metrov od administrativne meje Slovenija – Italija grem čez nekdanji mejni prehod Erjavčeva ulica – ulica svetega Gabriela. Prehod me spominja na legendarni nekdanji prehod Ckeck point Charlie V Berlinu ( sedaj muzej ) Muzej zgodovine meje po 2 svetovni vojni ni na prehodu temveč v poslopju Sabotinske železniške postaje v Novi gorici.

Standardna podoba ulice Svetega Gabriela. Zmoti me pa nenavadno veliko število oglasov za prodajo stanovanj v nekdanji najbolj mirni Goriški ulici. Za železno zaveso so imeli prebivalci ob prehodu zaradi prepovedi prometa mir do odprtja meje 21 decembra lani. Sedaj je to najbljižja povezava mest in že dopoldne je gost promet. Dobro je hoditi po pločnikih! Pogled mi za trenutek obvisi na ženski ki skupaj z mačkom sloni na okenski polici. Če je nenavadno velika ponudba stanovanj na prodaj na ulici Svetega Gabriela normalna zadeva to ni drugje po mestu. Zakaj ne? Stanovanj povsod po Evropi primanjkuje in glede na skoraj 30 % nižje cene stanovanj v Gorici napram Novi Gorici je velika ponudba nelogična. Potolaži me Slovenka nasproti Novo Goriškega oddelka univerze v ulici Croce. ( tam je bila Slovenska knjižnica zdaj pa je nasproti Gardinov na Corsu )

V italiji ni navada renovacija stanovanj za dediče lastnikov. Zato taka ponudba! Razen v ulici Svetega Gabriela kjer stanovalci v glavnem prodajajo stanovanja zaradi hrupa. V stavbo univerze v ulici Croce mi ne uspe priti podobno je z ogledom rastave fundacije Risparmi v ulici Carduci. Vrata se odprejo, v pritličju nikogar, v nadstropju je Slovensko govoreča uradnica ki mi da prospekt in pove da je ob ponedeljkih rastava zaprta. V redu si rečem bom pa 6 evrov vstopnine namenil za kosilo. Malo blata čez gradbišče Qalandie  pa bomo v Hoferju kupili najcenejše limone v mestu ( v Merkatorju razen vrečk ne kupujem ničesar ) Grem še po nakupih v market na ulici Capucini! Splačajo se samo še konzerve paradižnikov in britvice. Ki so za nekaj evrov cenejše kot v Merkatorju. Tako je moj peš sprehod po Gorici zaključen. Peš do travnika kjer se usedem na mestni avtobus ki me pelje do Sveto gorske ulice. Peš v Novo Gorico. Ker nimam dežnika ga za 4 Evre kupim v trafiki. Kitajci naredijo vse. Če pa se sprašujete zakaj že več kot pol leta obnavljajo Goriški travnik in dela ne gredo nikamor se spomnite naše ljube države. Stanje je podobno le jezik je drugačen

Dež še vedno pada in bo gob bo obilo če bo pa spomladanski dež dobro zalil naše vrle politike še ne vemo
Vemo pa da z državo ni dobro češenj zobat če vas pa zaradi pregrešno dragih limon v Mercatorji daje želodčna kislina jih kupujte v Hoferju. Denarnica vam bo hvaležna v Mercatorju se splača samo še kosilo!

Upanje je vedno, le plačati ga je treba!
Upanje ostaja, politika gre naprej.
Če upate na ljubezen, boste upali povabit ljubljeno osebo na randi?

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !