O plehkosti našega vsakdana

Pravijo, dragi moji, da kar ni soljeno je plehnato! Nekaj na tem bo že držalo,vzdržalo in peljalo naprej. Slovenija se je očitno vrnila v normalno delovno orbito, čeprav so marsikoga ali marsikogo prazniki zaradi različnih vzrokov zdelali. Da se nam ravno raj ne obeta, kaže dogajanje v stilu medveda na Ljubljanski borzi. Časopisi so izšli z ponedeljkovimi prilogami, nekaj prilog pa sploh ni izšlo.

Logika lastnikov časopisov je pač podrejena dobičku, in ker je zanimanje za nakup dnevnikov po velikonočnem ponedeljku minimalno so pač torkovi časopisi okrnjeni. Današnje novice so prej slabe kot dobre, a na to smo se nekako navadili,kot na rutino našega življenja. Pričakovati preveč res nima smisla. Slovenska katoliška cerkev se je spet potrudila z določenimi sporočili in namigi. V glavnem večno zeleni šlagerji. Vladajoča koalicija je očitno spet pozabila obdavčiti bogate. Raje je poskrbela,da reveži dobimo nazaj tisto preveč plačano dohodnino.

Če pustimo te ekonomsko – socialne teme nekako pri miru in pomislimo, kaj tare povprečnega Slovenca ali Slovenko hitro pridemo do presenetljivih ugotovitev. Bistvena pa je: Cenimo vsak cent,ga trikrat obrnemo in kupujemo tam,kjer je najceneje. Dodatek temu bistvu pa je: Nihče nam nič ne da, vse kar dobimo,moramo zaslužiti. Seveda se nam obetajo velike reforme, spremembe, a pogled našega vsakdana tega nekako ne prikazuje. Prikazuje se nam predvsem recesija, kriza, negotovost. Bi v času konjunkture z tal pobrali en cent? In prav ta en cent se mi je danes pojavil pod nogami in mi zaželel finančni uspeh.

 

Totega lista danes v Večeru kljub torku ni. Bo verjetno naslednji torek. Tudi politična satira plačuje ceno krize. In je pravzaprav že kdo postavil vprašanje: Po čem je kriza? Če bi jo vagali kot branjevke na tržnici sadje in zelenjavo bi rekli da je težka. En dober teden je od ponedeljkovega potresa v Abruzzih v Italiji. Ko vsega naveličani ljudje brez imetja in upanja mislijo da je vsega konec jim približno 10000 popotresni sunek podre še šotore. Je pa nauk tega potresa jasen:
Kdor ima denar ima sedaj najlepše počitnice svojega življenja. V službi so tolerantni, plačan dopust, ki bo zagotovo daljši kot pripada saj je večina podjetij v Abruzzih uničenih in zaprtih. Kdor pa nima denarja oziroma ga ima za najnujnejše bo pač prisiljen živeti v tistih nesrečnih šotorih. Če ima srečo v obalnih hotelih do turistične sezone. Potem pa nazaj v šotore.Preden bo na 10000 porušenih hiš obnovljenih bodo pretekla leta. Se vam ta zgodba ne zdi nekam znana?

Namig tedna:


Bolje streha nad glavo kot glava pod šotori

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “O plehkosti našega vsakdana”

  1. vlatka vlatka pravi:

    ja, bolje glavo pod streho, kot glava v šotoru….

  2. refolo pravi:

    Kaj praviš, saj je Berluskonič dal nekaj svojih vil na raspolago. ne bomo razglabljali kodo sedaj čepi tam notri. Sigurno ne tisti, ki se vsak dan mučijo v šotorih.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !