Kakšna je cena slave – in zakaj moški vedno potegnemo kratko?

 

 

Resnica je pač taka, da če moški javno pokaže svojega oneta za dvig svoje večje slave, ga uradni organi takoj peljejo na hladno na ohlajanje. Če se pa kakšna zelo v senci slave spomni da ima zgoraj ( bog ne daj še spodaj ) ustrezne atribute, in če jih za trenutek povsem naključno in nenamerno odkrije primernemu številu paparacov ta bo sigurno hitro slavna. Ne bo ji manjkalo ne takih in ne drugačnih ponudb, moralnih in malo manj moralnih, v glavnem pa honoriranih.

Znane so bolj slečene kot oblečene izven uradnega filmskega Canna, pa jim je kar nekaj uspelo prodredi en klin više k slavi. In tako naprej. Ker moški zgoraj nimamo kaj dosti za pokazat, razen obraza se je pač treba na klasičen način prebijati slavi in denarju nasproti. Cena slave je velika, bolje je ostati anonimem in z skromnimi dohodki. Ker ni hujšega kot če te na ulici pozdravljajo naključni mimoidoči in te sprašujejo po avtogramih, pozornosti in igranju lastnega slavnega alter ega.

 

Če zadevo malce nadgradimo na medijski nivo  - imamo resne in rumene medije. In posnemovalce in tekmece. In internet seveda. In tako smo na ene kvarte let priča bolj in manj uspešnim poskusom, da bi uveljajvljeni časopisni rubriki prevzeli bralce in  morebitne sponzorje. Čeprav bolj kot beremo kolofon uredništva, bolj prihajamo do spoznanja za niti naša najširša žlahta in prijatelji za te ljudi nikoli ni slišala. Glede na destvo, da se z dobro ujahanim konjem najlažje in najdlje pride, z kljusetom pa ne prav daleč in ne najbolj udobno je dobro prisegati na uveljavljen, resen in pošten medij. Ki ima prepoznavne urednike, ugled in mnogo več bralcev in simpatizerjev kot nov v glavnem bolj za zaslužek kot kaj drugega poskus nove stare internetne vsebine. Z veliko copi pastanja. Vprašljivi ali pa sploh nič honorarji. Prav zaradi tega Večerov Toti list ostaja alfa in omega politične satire in nobena konkurenca mu ne more do živega. So pa konkurenčni internetni poskusi dobrodošli, čeprav mi ni jasno, kdo je najbolj zaslužen za humorno nagrado za pisanje politične satire? Prav gotovo ustanovitelj Totega lista, žal že pokojni gospod Božo Podkrajšek, potem legendarni uredniki Totega lista, šele potem dolgo letni sodelavci in šele na koncu najmlajši sodelavci. Tako je to dragi moji. Koliko je z vsem spoštovanjem do uveljavljenega stand upa komika in literarnega humorista pri Andreju Rozmanu še kaj satire, oziroma bolje povedano politične satire bi se dalo razglabljati. A bojim se, da nikjer v Sloveniji razen v Totem listu ne morete brati avtorske politične satire v pravem pomenu besede.

 

Tako smo razdrli še eno Humorno. Še dobro da imamo sta ker pišoči za te slavne nagrade in vse ostalo pri humornem projektu ne bi nikoli slišal. Definitivno pa ostajam sodelavec Totega lista. Že zaradi lojalnosti do medija, ki me je opazil in dal možnost kot piscu avtorske političen satire v času ko me vsi ostali konkurenti niti pofohali niso!

 

Pa brez zamere!

Lady Justine alias Tomaž Švagelj

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !