Mi že vemo kaj delamo? Pa je res tako?

 

 

Pravzaprav ni drugega recepta za se rešiti naslovljene nezaželene pošte, kot poslati nazaj in kaj malega pripisati. Ponavadi to pomaga, da gremo ven iz baze naslovov.

 

Resnici na ljubo rečeno in  izrečeno – Svobode nam nihče ne more vzeti, magari če oni misle da so pametnejši od najpametnejših. Ko pač stopiš na profesionalno literarno – družbeno – satirično angažirano objavljanje  te preprosto ne sme zanimati dogajanje v lokalnih logih. Neke inštitucije na koncu mestnih luči. Če je ne je pač ne. In pika. Nimam se več časa ukvarjat z njimi  - zakaj se oni z mano? Nisem nad njimi sem kar sem.

 

Spori med literati so stari kot je stara literatura in svet – in pametnejši najprej odneha. Če jim jaz dam mir, naj ga dajo še oni meni, mar ne? Poslušat ene in iste parole se mi res ne da več. Saj ne pišem zaradi njih? Mesto ki ima eno samo dolgo Partizansko ulico je res težko razumeti, posebno ker se začne z Triglavom in konča z Jadranom. Še kar nekaj let po 2 svetovni vojni je bila to malce večja vas. Danes je mesto z največ hipermarketi na prebivalca v Sloveniji. Nakupovalni raj. V ta raj je predvsem lokalna politika umestila še hram kulture, da ne bi Kraševci samo v Tržaški Ssg hodili. In ta hram je dan danes kulturna inštitucija. Vse lepo in prav vendar me njihova pošta res ne zanima več. Kot me ne zanima nobena humanitarna organizacija. Če pomagam pomagam direktno ker res ni smisla plačevati birokracijo humanitarnih organizacij!

Komercialna objavljiva pot pomeni predvsem delo za Dnevni časopis, zelo širok avditorij bralcev in bralk in zahteva določene profesionalne standarde. Za to kar napišem in objavijo sem plačan vse lahko napišem in pošljem od doma. Nobenih duhamornih sestankov, nekakšnih literarnih izletov z obvezno kotizacijo in podobno. Nobenih očitkov, odčitkov, kompleksov, multipleksov in morebitne užaljenosti. Za razliko od lokalne kulture se tam točno ve, do kdaj je treba za naslednji teden poslati in kdaj se lahko pričakuje objavo. Časopisna rotacija vsak Večer razen nedelje starta točno na minuto in jutra so zagotovo prijetnejša z Večerom. Za razliko od kluba lokalnih že nekoliko pozabljenih pesnikov. In nenazadnje moj čas je denar. Zakaj bi ga zgubljal za nekakšne lokalne zadeve? Moj cilj je jasen: Postati profesionalni novinar. Lokalno pesništvo me pa res ne zanima več.

 

Namig tedna:


4 veja oblasti smo novinarji. Težak ponosen in lep poklic.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Mi že vemo kaj delamo? Pa je res tako?”

  1. vlatka vlatka pravi:

    No, jaz vem zase. Ostali zase pa tudi, po moje, hehe… :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !