« Povejte mi en primer, da sem osel, In razložil vam bom tisoč primerov, Zakaj sem pameten
Kako pa kaj ženske? Lepo prosim nikar me ne preveč sprašujte o tem? »

V spomin Tomažu Humarju – Nikar prosim tega ne počnite, nevarni pa so že domači hribi!

 

 

Naključje je hotelo da sem v koči v Krnici dne 14. 1. 2005  bral članek o Tomažu Vrhovcu. Katerega življenska pot se je končala pod snežnim plazom. Dan prej, 13. 1. 2005 sem tri ure gazil od Korenskega sedla do sedla pod planino Rekaršco pod Kamnatim vrhom. Zračna razdalja od rampe 500 metrov od Korenskega sedla v smeri Avstrije do točke kjer sem se obrnil manj kot 2 kilometra! Zelena zima Karavanke od Gozda Martuljka dalje gole do 1300 višinskih metrov. Na Korenskem sedlu največ 30 centimetrov snega, pod planino Rekaršco največ pol metra!
Prvi kilometer in pol ceste splužen , za kar nisem porabil več kot 15 minut! 4 ovinki ali največ 3 kilometre gozdne ceste kjer je bilo treba gaziti sta mi vzeli več kot 2 uri. Nevarnost plazov skoraj nična, razen pol kilometra pod sedlom kjer se gozdna cesta povzpne v breg  nekoliko večja, a klože ne presežejo metra. Vseeno tvegam, ker če bi se usulo bi me zakotalilo po več kot 70 % strmem bregu vsaj 100 metrov daleč.  Če se prej ne bi ustavil ob kakšnem deblu. Sneg je bil pršec, strnjen kompakten sneg. Vsul se ni noben plaz, niti se niso kotalile snežne kepe.  Imel sem srečo skoraj zelenega januarja in stabilnega vremena. Četrtek je bil še najslabši  a brez padavin. Vsi ostali dnevi od 10 januarja do 16 januarja kolikor sem bil na počitnicah v Kranjski gori sončni.

 

 

Bil sem dobro telesno pripravljen, oblečen in obut , a me je vseeno nad Sedučnikom nad Dovjami dobro zložilo na ledu. Sprehajalec z psom ki sem ga pozneje srečal  kar v teniskah je veliko tvegal!

Preživel sem 5 krasnih dni v gorah in užival. Bil v glavnem sam  v družbi mobitela. A zavedati se je treba da bi za prej omenjeno pot porabil v letnih razmerah največ uro.

 

Če se vrnemo v današnji čas  v snežno zameten januar lahko ugotovimo naslednje :

 

-          Klože pod planino Rekarco dosegajo tudi 5 metrov!

-          Hoja po tej poti in povsod po sredogorju in viskogorju v Evropi življensko nevarna, in pred januarjem se podajati izven asvalta velik riziko ! 

-          Test gazenja na Tromejo marca 2004 se je zaključil z povratkom manj kot kilometer nad spodnjo Rateško planino. Gazil sem več kot 3 ure v letnih razmerah je to največ pol ure. Novembrski vzpon po bližnjici in graničarski poti na Tromejo je trajal uro in 40 minut. Z postanki! Pri decembrskem snegu niti 7 ur ni dovolj!

 

Zato dragi planinci, pohodniki in rekreativci, mislite danes, da jutri ne bo prepozno. Slovenske gore so vzele dovolj žrtev in nikar ne tvegajte !

Dobro si oglejte stopinje srečne vrnitve izpod planine
Rekaršce! In dobro poglejte kako zgleda snežna kloža v zelenem januarju. Tudi na Vršič po cesti dokler ne splužijo je tvegano.
In tudi kasneje ko bo se lahko še vedno vsuje kakšen snežni plaz.

Šravfa je zašraufalo na špancir turi pod vznožjem Prisojnika od prelaza Vratca proti Slemenu. Največjega strokovnjaka v Sloveniji za snežne plazove je zasulo na Komni.

Pa zime ko se je to zgodilo niso bile nič posebnega.

In če mi ne verjamete berite Planinski vestnik.

Pri snežnih plazovih je za razliko od gob čas za rešitev merjen v minutah. Pri gobah v urah !

 

Nekaj let nazaj : Ne vem katerič se vračam iz Tromeje na Korensko sedlo po planinski poti Avstrijske planinske zveze. Pred mano se na polovici poti usujeta 2 zemeljska plazova. Bil je februar in zima se je že poslavljala. Bila sta bolj zemeljska kot smežna, in pomislite, kako je prijetno hoditi po poti kjer se je usulo pod 20 metrsko smreko ki jo je izruvalo na pot. Strah je bil tako velik da si prej omenjene poti nisem dovolil prepešačiti niti v letnih razmerah do avgusta 2007

Zato ne igrajte se z življenjem , ne jemljite dragocenega časa grs in počakajte vsaj do januarja, pa še takrat samo v sredogorje!

 

 

 

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno 15.11.2009 ob 21:26 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Komentirajte, ali pa pustite trackback s svoje strani.

2 komentarjev na “V spomin Tomažu Humarju – Nikar prosim tega ne počnite, nevarni pa so že domači hribi!”

  1. enpassant pravi:
    16.11.2009 ob 20:50

    …se strinjam z napisanim, ne verjamem pa, da bi upošteval če bi bral, kot tudi vsak adrelinsko nabildan ne…
    Pravzaprav bi te oni prepričali v svoja čutenja, ker je odnos do gora huda odvisnost … podobna ljubezni in tudi od ljubezni se umira..?

    Gora je kot črna vdova … občevanje z njo se prej ali slej konča za vedno v njenem objemu…

  2. vlatka vlatka pravi:
    20.11.2009 ob 20:14

    Lord,

    usoda je usoda.

    Enako bi potem lahko rekli vsem voznikom: ne vozite.

    Poglej si raje tole: http://www.vlatka.si/index.php?option=com_phocagallery&view=categories&Itemid=86

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !