Sanje so dovoljene

 

 

Vsak od nas dragi moji sanja o tistih 5 minutah v soju žarometov, a kaj ko naše življenje poteka predvsem v soju potu. In sanjati literarno pot je kot hoditi nag skozi pekoče koprive, in če nam le uspe priti iz teh nadležnih kopriv kolikor toliko celi in čim manj opečeni nas slej kot prej opeče račun tiskarja za samo izdajo.

 

Hoditi na založbe krošnjarit je isto kot pri rdeči čez cesto, misija nemogoče. Ne samo da tudi če vas založbe tiskajo, slej ko prej se vam lahko zaradi prej omenjenih stiska, kar pa minister za zdravje ne priporoča. Zlasti če čakata od njih Evre. Odslovili vas bodo z 10 izvodi in 10 letno vezavo. Tak je to dragi moji.

 

Še vedno so na voljo zastonj blogi, nadvse prijazna nadkolenčna prijateljica, ljubica in trda ko sam hudič pa še črna zraven tipkovnica in hitri internet. Zdi se mi da sploh ne znamo več komunicirat kot preko spleta. Fino pa je ko se z znanko in znancem, blogerjem ali pa tudi ne dobimo. Blogi so sicer novo dobna zadeva, kakih 10 let dolga. A prav bloganje je krivo, da so vzklile blogerske ljubezni in tudi že prvi blogerski naraščaj. Ko bodo otroci zrasli in vprašali starša, kje sta se spoznala, bo odgovor kratek: Pri bloganju. Prav ste slišali, če ste pa kaj preslišali, slišite še vedno v redu. Blogi so skratka postali ogledalo in družbeni fenomen te družbe, ko vsak lahko skoraj brez omejitev na blogu napiše vse kar ga žuli. Od pisem bralcev preko blogerske filozofije in politike pa do blogerske literature. Blog nikoli ne reče ne uredniki klasičnih medijev pa velikokrat.

 

Namesto zvečer v bife ali gostilno gremo na bloganje, še kakšen mesec pa bodo tudi v Sloveniji na voljo avdio video blogi. Čeprav sem mnenja, da klasični natipkan blog ne bo še tako hitro šel po gobe. Sicer kar naprej razlagajo, da smo v riti tam pa rado smrdi, ko pa se na rit vsedemo, spoznamo da so prave riti vedno na dovolj dobro ogretih stolčkih. Vam pa z ponosom sporočam, posebno tistim 10 ki grejejo stolčke na Dvoržakovi 9 da si z mojo planinsko članarino nič več ne bodo greli. Dost je bilo tega samoprispevka za okostenelo pzs ki nima nobene prave prihodnosti. V hribe se pa da hoditi tudi brez izkaznice pzs. Pranja možganov je bilo v moji malce mlajši mladosti v taborih v Bavšici in sestankih Planinskega društva več kot dovolj.

 

Namig tedna:

 

Sneg je spet zapadel, brozga nam čofota med nogami in teta Luna se nam je spet prikazala. Kaj pa stric sanje so dovoljene?

Pa še nič ne stanejo

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “Sanje so dovoljene”

  1. pitija pravi:

    Ja tale zgoraj je dolgo sanjal in sanjal in seveda dosanjal sebi in svojim nepotistom prijetne sanje, ki so za njega in za njegove čudovita realnost, brezskrbnost…ostali sanjamo, oziroma nič več ne sanjamo, kajti po neprespani moreči noči nas čaka kruta realnost preživetja brez sredstev, nov dan, novi stresi, položnice, otroci in njihove realne šolske in splošne zahteve..kako in s čim, ko ostaneš brez dela…ja enim je bilo dovoljeno sanjati..ostali se moramo sprijazniti, ja s čim se pa še nismo….literatura, poezija..take klamfe kot se sedaj objavljajo, taki romani kot se sedaj pišejo in dobijo zeleno luč v tisku je več kot grozljivka, skropucalo brez primere (no, so seveda tudi male izjeme) umrli umetniki se verjetno obračajo tam spodaj.. imajo se zakaj

  2. mumbly pravi:

    Nisem siguren, ali si se samo svobodno izrazil ali si opisal resnično zadevo. Namreč v stavku si napisal > brozga nam čofota med nogami <. Upam da si mislil napisati, da brozga nam čofota pod nogami. Imam prav, ne.

  3. Seba pravi:

    Ja res je težko in predvsem zaradi človeka, ki je na sliki.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !