Srečanje – po koliko letih?

 

Pravzaprav so ostale samo obledele fotografije, ko se ta oseba znova pojavi. Ker me zanimajo ledih in fraj je seveda bil prijeten razgovor. In nič več. Moje misli pa so v tem trenutku čisto nekje drugje, sanje o sanjskem potovanju, novinarski karieri in da bi že končno spravil to reportažo, ki se mi valja že tri tedne skupaj.

Življenje pač ni Holiwood movie – čeprav se za trenutek to zdi. Ženske so itak trenutno moj drugi plan – čeprav nikoli ne veš, če se ne kaj zaplanira. Da pa bi moje življenje rabilo določene spremembe, je jasno, ker pa ne štopam več, mi ne more ustaviti nobena prikupna Sabine – kateri je bil sicer ne preveč privlačni Mr. Bean všeč. ( Francoske počitnice )

Življenje ni pravljica, moja načela in trma me včasih nekoliko zapeljejo, a sem trdno v sedlu. Naj si še tako želim ljubezni, z glavo skoz zid res ne gre, in če je to čakalo toliko časa lahko še malce počaka. Saj mi ne tiktaka nobena biološka ura. Lenoba me večkrat lenobno daje in mojo načelo da je najbolje hiteti počasi več kot obvelja. Mogoče bo jutrišnji dan boljši, že to da ne bo slabši od današnjega zadostuje. Življenje se pač igra z nami. Nenazadnje je država v kateri živim že moja druga. Primerjati današnji kapitalizem z bivšim socializmom  je kot primerjati Kubo in Zda. In ko smo že pri teh sanjskih potovanjih, vsako se začne tako da se za njega odločiš. Žal pa imajo sanjska potovanja eno slabo lastnost da niso zastonj. Zastonj pa so sanje. Te so dovoljene, kot bi rekel bivši predsednik republike, jutri pa je nov dan. In možnost, da se samskemu moškemu v najboljših letih na vogalu prikaže ledih in fraj deklica so enake loterijskemu dobitku. V loterijo ne verjamem  v tovrstna srečanja pa še manj. Če mi pa kdo omeni ona  – on me močno zvije, raje sem še naprej samski kot da grem tja. Da bom za zmenke posredniku plačeval?

Sicer pa Slovenija kot mi je znano še ne premore lokala za zmenke, niti tradicija zmenkov pri nas ni razvita. Družabno življenje? Če naredim šoferski in kupim staro koreto a potem adijo moji prihranki! Kaj pa oboževalke? Te so, žal pa ne ravno po mojem okusu. Kaj pa usoda? Da bo tako kot v legendarnem filmu Kusturice: Črna mačka, bel mačkon? V to najmanj verjamem. Žal moram biti trdno na tleh. In ćimprej spraviti skupaj tisto reportažo če hočem zaslužiti kakšen dodaten cekin.

Kaj pa morska romanca? Tudi v to ne verjamem, sploh pa ne v vrče Švedinje in postavne Nemke. Raje prisegam na ledih in fraj Slovenko. Žal se to ne bo zgodilo še letos. Sindrom Brigit Jones očitno deluje. Bo pač še en Božič brez njene družbe.

Ste mi mogoče omenili ona  – on? Nič ne bo z tem!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !