Kaj smo se naučili od Durota

Veliko – dragi moji. Da moraš v življenju začeti dobesedno na tleh, da se povzpneš na sam vrh. To se dobro sliši – sam vrh. Branko Durić je začel kot fizikalac, zdaj pa je Holiwoodski igralec. Če ne bi bilo tistega Sarajevskega režiserja, ki ga je pripravil da je v četrto gre rado položil sprejemne izpite za dramsko akademijo, vprašanje če bi uspel.

Pred akademijo je bil igralski talent, a že za top listo nadrealista je bilo potrebno igralsko znanje. To pa da samo akademija. O njegovem življenjepisu ne bi, saj je 31 decembra izšel v sobotni prilogi tri stranski intervju, vse o njem pa lahko izveste tudi na imdb.

Zadnje čase nekoliko študiram Durotovo strategijo, in si delam neke plane. Tisto življenjsko » da najdeš osebo, ki da možnost sem izkoristil. » ker se ta možnost za naslednji nivo ne bo zlepa ponovila, bom pač moral kot Duro. Z vztrajnostjo, talentom in pisanjem za drobiž. Važno da je odskočna deska.

Če je pri sodelovanju pri filmih tako, da moraš skoraj da prideš noter, še sam kaj plačati, je pri politični satiri in literaturi že na začetku plačano. Če seveda dosežeš nek nivo pisanja. Pisanje politične satire, če imaš talent za to, in se vsaj malo potrudiš je približno nekajkrat lažje kot pisanje romana. Pa pri romanih je tako: Če se na široko ogneš slovenski cankarjanski jokavosti, in vsaj približno zadaneš holiwoodske standarde, si na konju. Pisati tako, da je všečno množicam, da je komercialno, da je hkrati zabavno, komično in dramsko je biblija vsakega Holiwoodskega scenarista, in vsakega pisatelja ki hoče imeti uspešnico.

Če boste pisati všečno literarnim standardom Slovenskega pisateljskega društva, ne boste prodali niti 100 izvodov. Tako imenovana šund literatura v kateri je vsega dovolj za množice, in nekateri citati postanejo ponarodeli je ključ do uspeha. Če pogledamo uspešne Slovenske filme, med njimi ni niti enega ki bi bil posnet po katerem koli Slovenskem romanu. Velike uspešnice Slovenske kinematografije so predvsem Durotovi scenariji, in potem dolgo nič. Šele dolgo potem je Outsajder in ostali ki so polnili blagajne. Pojma nimam, kdo je scenarist Zrnčeve taborniške komedije, to se prodaja!

Pa še o prodaji Slovenskega romana: Ne glede, kako dobro je napisano, 90 % prodanega je zasluga distribucije, markentinga in stikov z javnostmi. Sodelovanje z majhnimi založbami je zguba časa, v Sloveniji bi jaz podpisal pogodbo samo z tremi velikimi knjižnimi založbami in Večerovo Ruslico. Prve tri, ker imajo največjo distribucijo, Večer pa zato ker je elektronski, in dosegljiv kjerkoli na svetu, Večer pa je več kot uspešno založniško podjetje.

Res ja je, Duro ni nikoli pisal za časopise. Ker če bi, bi še dan danes bil nn. Na slovenske filmarje pa ne računajte preveč. Oni so revni kot cerkvene miši. Če pa boste pisali po standardih Holiwudskih scenarijev, se bodo uredniki velikih treh slovenskih založb grebli za vas.

Nikar pa ne prepisujte filmskih scenarijev, uporabite svoje ideje. In lahko vam garantiram, da pod Moja mala Kazame ne boste našli niti enega zadetka na internetu razen mojih. Lahko pa vam še prišepnem: Dober posel je snemanje dokumentarcev. O Alpskem zidu in Rupnikovi liniji ni bil posnet še nobeden

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “Kaj smo se naučili od Durota”

  1. etorkar etorkar pravi:

    Začeti z dna, postati uspešen in nastopati v filmih skupaj s holivudskimi zvezdami, to ni nič posebej zanimivega in posnemanja vrednega. Od vsega Đurotovega intervjuja v Delu sem si zapomnil samo to, kako je zaradi dveh zaljubljenih prašičkov nehal jesti meso. To je uspeh, to je zmaga in to je podvig!

  2. darko pravi:

    ta izjava pove vse o Đurotu….

  3. Samo pravi:

    Jaz sem podpisal z Ruslico. Že res, da so elektronski in dosegljivi povsod po svetu, a kaj, ko se jim ne ljubi niti tega, da bi na svoj profil na FB vpisali, da so izdali novo knjigo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !