Novinarstvo ni samo diktafon in tiskovke

Dragi moji, začel sem krošnjarit z tematskim člankom, to ni ne vestička, ne novica, ne tiskovka je tematska t.i. ciljna vsebina za določen segment bralcev in bralk, več seveda ne smem dokler prvi medij ne objavi. Dogodki in odmevi ljudstvo vse manj zanimajo, posledično pa ljudstvo išče v medijih tematske, specialne vsebine, ki neredko postanejo prave priloge in rubrike, vodijo pa jih novinarska peresa, za katera ne bi mogli ravno reči da so stari mački novinarstva.

Zagotovo tematska ni ne notranja politika, ne politična satira, če znate dobro pogledat po gričih in holmih boste hitro našli odgovor. Take zadeve znajo izvode časopisa prodajat kot vroče žemljice in vsak medij ki da kaj nase se veseli večje naklade. Hudo je brat večne domače, še posebno če lokalna dopisnica ali dopisnik hudo krši novinarske standarde. Določene vestičarske vsebine prej odbijajo bralce in bralke, kot pritegnejo. Načeloma kar preberemo na internetnih novičarskih portalih naj se ne bi ponavljalo v tiskanih medijih, sploh tiste o milijonih, političnih in kuhinjskih. Bralec in bralka si zagotovo zaželi prevetrene vsebine, t.i. tematski sklop kjer ekipa novinarskih mačkov in začetnik dobro skuha in zabeli določeno tematiko, ki žuli ali pa tudi ne.

V tem pogledu so rumene Slovenske novice prvak brez konkurence, čeprav kot zaprisežen Večerovec raje prisegam na Večer kot limonade Slovenskih novic. A turistična tribuna hudo rajca, od podzemlja do pozabljenih koncev Slovenije, vmes pa nekaj ne ravno piarovsko turističnih. Z tako prilogo je tudi skoraj urno čakanje na last train of the day prijetno doživetje, prav gotovo spirit of life. Najtežje pa je brati stereotipne novičke in poročila, ta pa ta je izdal novo knjigo, ta pa ta spet jamra da ni dnarja, to in ono ni postorjeno. Če v domačih logih pričakujemo take novičke, je recimo novica o koncu stavke elektrikarjev nevredna objave. Kaj pri hudiču stavkajo, saj imajo več kot dobre plače. Najbolj nadležni pa so lokalni dopisniki, ki uletijo na vsako pasjo procesijo. Greš na knjižnični večerni dogodek, tiste večne ikebane hvala bogu vsaj tokrat ni, ona pa leta z leve na desno in tako naprej. V redu, včasih je treba tudi možgane na pašo, če še šparoviti nalože na kartico zna bit življenje lepše.

In zdaj sem se spomnil, da starega prijatelja že leta nisem srečal, zdi se mi da bi mu bilo dobro poslat mail. Kje hudiča sem bil vsa ta leta? Me res že tako zdeluje lenoba? Stari zberi se, in preskoči kakšno planko. Ali morebiti planinko? Zdi pa se mi da bodo te moje tematske terna, če pa ne, vsaj odganjanje moje lenobe. Kot kakšen dober filmski citat. Te si bolje zapomnimo kot vse vestičkarske.

Edina tiskovka, ki je trgala gate je bila z Starleto Jasmino, protagonistko gole resnice. Hudo je bilo ko je pokazala joške, dr. Artur Štern in režiser Anzeljc pa ostala brez besed.

In še res je da včasih brez besed povemo več kot z besedami

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !