Aprilske misli 69 del O indexsih in brezplačnem šolstvu

Dragi moji – še pomnite tisti z plavim platnicami zvežčič, na katerega drugi strani na platnici je vaša in moja slika, preštemplana z žigom prve srednje šole.

To so bili časi, ko smo bili revni kot cerkvene miši in svobodni in spočiti kot ptice na nebu. Verjetno zdaj ni najboljši trenutek za razmišljanje na to temo, saj se mi kar tema dela ko pomislim koliko to » brezplačno šolstvo » stane. Pa spadam med tiste Slovence, ki imajo kar nekaj pod palcem in sem nekako v zgornji tretjini prišparanega. Skratka nisem revež in ne vedež. Da pa bom pognal vse svoje prihranke za Snell kurz plus matura za srednjo šolo, in mogoče en letnik fdv kjer bom zagotovo maskota faksa med povprečno 20 letniki, ki jih razganjajo hormoni mi nekako ne sede.

Indeks pa le imam varno spravljen, kljub temu da ga nisem leta imel v rokah, in še eno črno knjižico kjer imam izrezke mojih prvih medijskih objav. Sanja svinja o kokoruzu, a kokoruza nikde je rekle moj bivši šef, ko sem se poslavljal iz tiste zelene oaze v letu ko imalo je vremena za promjene. Še pomnite, zadnjega predsednika zadnje vlade nekdanje SFRJ ali krajše juge, ki so jo potonili dugi in Srbski beri Miloševič nacionalizem. Zato dragi in žal pogojni Ante bil si eden boljših predsednikov vlade države, ki v končni fazi le ni bila tako gnila. Kot so nekateri prikazovali, a sem jim je na njihovo razočaranje namesto Evrope prikazal ogromen javni dolg in proračunski deficit.

Vsa moja zasebna in prosto časna energija, ki mi preostane gre v profesionalno novinarstvo, in zagotavljam vam, da bom v tej bitki zmagovalec. Mogoče že kakšno leto nisem igral nobene računalniške igrice na prenosniku so what saj jo eno in isto lahko igram na mobilniku.

Faza 2 – v roku enega meseca moram poslati vsaj 30 prošenj medijskim hišam, upanje je da bom dobil največ en odgovor. Faza 1 pa že teče – Jačanje mailov z članki, kljub temu za me je zaključen članek pošteno psihično zmatral, ne mislim odnehat. Preprosto zato, ker nisem odnehal že od septembra 1985 se pravi 27 let. Puške v koruzo pa še ne mislim vreči. Se pravi da je študij faza 3 in v to ne grem pod 30 Evrskimi jurji prišparanega.

Bile so različne države, sistemi, družbene ureditve, krize in vzponi – a če imaš v genih zapisan časten, težak in ponosen poklic profesionalnega novinarja boš valda če ne prej pa za Abrahama to počel. Mogoče pozno, a nikoli prepozno.

Seveda ne v slogu nekoliko žgečkljivega prvega intervjuja iz prvega dela Brigit Jones in zagotovo ne na gasilski štangi a udaje in kapitulacije ni.

Pa smo jo razdrli do 69 dela ali približno toliko, lahko te aprilske preštejete in mi poveste točno številko. Pa nikar si ne dajajte te 69 tice v ime vašega maila da ne bo kakšnih žgečkljivih ponudb, glede Dimsija na službeni poti v Trst pa nič skrbet.

Kdor visoko v diplomaciji leta, pač nizko pade. Predsednik Turk pa ni mona da ga bo predlagal za veleposlanika, saj tega nikakor ne zasluži za njegovo večno zunanje ministrovanje z številnimi spodrsljaji na diplomatskem parketu. Ostaja pa mu njegova znamenita beležka z telefonskimi vseh državnikov in vip politikov.

Kolegu Petru Verču pa vse čestitke za odličen intervju v Pn danes z Dimsijem. In ne pozabite, da je Trst naš, vzeli pa so nam ga Italijani. 9 korpus Partizanske vojske je bil edini ki je izpod škornja fašizma osvobodil Trst!

To pa šteje bolj kot vsi Dimsijevi diplomatski uspehi

http://fanfo.org/2011/12/02/blues-za-antom-markovicem

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !