Aprilske misli ostanite zdravi in vitalni kar se da dolgo Poročilo iz fronte

Dragi moji – če se lahko nekoliko odmaknem od tradicionalnih notranje političnih tem, med katerimi prednjači JJ med Abasom in Netanjahujem ( in ne med Izraelom in Iranom kot sem napačno napisal, se opravičujem ) nas lahko pošteno skrbi ukinjanje varstvenega dodatka upokojencem.

No ja, ne prav vsem, nekateri ki komaj sfolgajo mesec ( so pod pragom revščine ) in bog ne daj da ne premorejo še kakšne njivice ali zanikrnega vikenda, kamor že leta niso šli – tem država radodarno da, če visijo ure na socialnih centrih in si puste prešteti še gate. Ponižanje brez primere!

Kaj pa tisti, ki jim država ne da – in imajo penzijo manjšo od 450 Evrov, in dom za stare se začne pri 800 Evrih na mesec. Če svojci nimajo, marš pred vrata in z prvim prevozom nazaj v domačo oskrbo?

Če leta niso več bili doma – je prilagajanje ob starostnih starostnih ( demenca, senilnost, parkinson ) težko, posebej za svojce, ki so z njimi 24 ur na dan. Pekel vam rečem.

Kako se izogniti temu upokojenskemu klubu?

Takole kakih 100 Evrskih jurčkov na trr, od tega dve tretjini vezanih vsaj za 5 let ( 3500 Evrov bančnih obresti pri 5 % letni obrestni meri minus 20 % državi ) dovolj da če imate lastne dom si lahko plačate nego in oskrbo. Študentke boste mimo študentskih servisov dobili že za 5 Evrov na uro, uradna oskrba je lahko do trikrat dražja )

Seveda ne smete nikoli kaditi, prenehati piti alkohol na začetku 30 let, enako kava, čigumiji, ponočevanje in vse ostale vrste odvisnosti. Na začetku 70 morate biti še poskočni, spolno aktivni pa boste komaj sfolgali z vsemi zdravstvenimi težavami z 30 evrskimi jurji podlage, penzijo tja do 500 Evrov in glavnico, ki vam podari okoli 3 evrske jurje letno.

To je seveda Hollywood scenarij za stara leta, v tem klubu je in bo največ 1000 Slovenk in Slovencev. Kaj pa ostalih 300000 starostnikov? Naj vise na plečih svojih otrok in vnukov in vnukinj?

Draga vlada, pošteno nam kuhaš, a nič dobrega nam ne skuhaš. Tudi moja vas se prazni, domovi upokojence pa pokajo po šivih. Mine kakšno leto ko končno slišim, da je dotična, ki ni ravno prva soseda v domu starih.

Hvala bogu da mi zdravje na pragu 50 še vedno odlično služi, celo prihranke imam, z tistim za sproti pa si lahko en štuk pod socialnim centrom, kjer se dogajajo drame, v elitni restavraciji, kakršnih celo v prestolnici ni veliko, privoščim najdražje kosilo. No ja, cene restavracije so socialne.

In več kot pol tistih, ki en štuk višje čakajo miloščino države, nima niti za tisto socialno kosilo. Ki meni pomeni drobiž. Klasična glasba igra, regijski časopis je vedno na voljo, rastava fotografij in slikarska galerija tudi, atmosfera prijetna, postrežen si tako da sediš in uživaš.

Pogoj vsega tega pa je, da imaš denar. In ne razumite me narobe:

Delam cele dneve, dve službi, že ena ura čakanja na prevoz za v mesto me vrže skoraj iz tira ( kljub izredni psihični stabilnosti ) in napram socialnim podpirancem oziroma revežem, ki jim čas ne pomeni veliko je zame čas denar.

In kako to razložiti prometnici na lokalni železniški postaji? Briga me, če je nadomestnemu prevozu počila guma, če ne bi zaprli tunel zaradi vzdrževanja skoraj za cel dan teh težav ne bi bilo. Ker vlaku na noben način ne more počit guma. Ne vem, kaj naj naredi, to je pač cena ki jo plačujem za starost.

Zavestno sem se odrekel že v mlajših letih svojemu avtu da bom imel finančno poskrbljeno starost.

Pa razumite to kot hočete

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !