Aprilske misli Sem nazaj! Svoboden! 850 post

Dragi moji – 6 dnevno puščavniško življenje in 1 dnevno žurersko ( alkohola ne uživam ) deluje blagodejno – So what! To da sem formalno nezaposlen, me niti najmanj ne potre, poklicni novinar bom slej kot prej, če ne bi bil tako len, kot sem, bi to lahko bil že zdavnaj.

Lenoba je moja največja težava, a sem kljub temu preskrbljen, in če verjamete ali ne, daleč, zelo daleč od osebnega bankrota. Kar mi najbolj lepša dneve, so moji prihranki, šparovitost, in vztrajnost. Celo turbulentne spremembe, menjave odgovornih in manj odgovornih, vun metanje, tudi zadnjih 5 Večerovih blogerskih, kajne dragi Zvone me ne prizadenejo.

Kaj me sploh prizadene? Da uradno nimam nobene perspektive, mislim zavod za delo ( ni več zavod za zaposlovanje ) kaj mi lahko ponudijo? Razen malce hondlanja, raznih visoko učenih, delovnih in dohtarskih, to vse vzamem, a v invalidsko ne grem. Poskusil bom vseeno oddelati še teh 22 preostalih let, a nazaj v staro službo je znanstvena fantastika. V mislih imam predvsem knjižnice, zdravstvene domove in gozdarje. Preko javnih del se tam kaj najde, hondlaš knjige, pomagaš dohtarjem in medicinskim in se greš Beara Gealsa pri gozdarjih. V robido in javna dela in v fabrike pa ne grem za nič na svetu. Stara služba pa je tako in tako pase, ker bom izkoristil vse, kar mi bo urad glede izobraževanja
zastonj ponudil.

Seveda mi je poklicna novinarska pot odprta, samo pošiljati je treba in čim manj spraševati, in bog ne daj pisati prošnje. Čeprav bom tudi to počel. Če so dobre fotke, ni hudič da ne bi kaj objavili. Internet je pojačan, tako da gre hitro. Treba je najprej zbrati 5 najbolj odbitih slik, poslati na znane naslove, in dodati kakih 10 do 15 stavkov. Idej mi nikoli ne zmanjka, če pa temu dodamo dež, meglo, spolzkost, mokro listje in veliko vode vsepovsod lahko dobimo zanimive Gorenjske razglednice. Tistih 6 pohodniških dni sem velikokrat bil blizu avantur in pustolovščin Beara Gealsa. Seveda njegovih nisem počenjal, toda kamorkoli sem šel, sem bil popolnoma sam. In srečen. Takole čez palec z najmanj 30 % izboljšano kondicijo, ustavilo me ni nič, ne megla, ne dež, ne sneg. Vreme obup. In kaj potem, če sem se prvi pohodniški dan vrnil v trdi temi brez baterije popolnoma premočen. Korensko cesto znam na pamet, bilo je nekaj kritičnih metrov z slabo ograjo, a koraki trdni in dovolj od roba.

Če mi je uspelo 23 v glavnem peš Kg – Korensko sedlo – Strmec in nazaj, mi bo uspelo tudi kot poklicnemu novinarju.

Svobode ti ne more nihče vzeti, lahko pa ti jo da.

I will back

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !