Aprilske misli Fair play slovenskih medijev

Dragi moji – najvišje je to pošlihtano pri Večeru, tam je vse kot je treba, bolj kot se gre proti zahodu, večja štala je. Zlasti z Primorskimi novicami.

2005 – Imel sem pač to srečo, da mi Leo Caharija, takratni glavni foto reporter Pn in zdajšnji urednik fotografije z izjemnim smislom za novinarsko pisanje, skratka mož na pravem mestu, objavi fotko meseca v brezplačniku Goriška, zadeva je seveda honorirana. Z reprezentančnim darilom. Avtomatsko. To v prvo gre brez težav. Majčka.

2 se zatakne. Ker se kljub nekaj klicem na tajništvo na Delpinovo Ng ne zgodi nič, si rečem, krucefiks ne bom pustil zasluženega honorarja, saj sem že takrat bil poklicni novinar. Grem tja, na hodnik v tajništvu uleti Maks Hodžič, novinar pred penzijo. Vsi me poznajo, saj sem za njih skoraj 2 leti prodajal Pn. Pa tudi začel sem z planinsko vestjo septembra 1985 pri njih. Umika ni. Ali reprezentanca ali pogodba. Reši me Maks na hitro, vrže mi pogodbo, in navrže izpolni jo. Ne morem reči, da je bil neprijazen, a da me odpravi kot se futrajo krave mi nekako ne sede. Vsaj nekaj vljudnostnih bi lahko bilo, verjamem da je tisti dan imel dost dela, zakaj se pa je potem mešal v delo tajnice? Tajnica je dobro vedela, da praznih rok ne bom šel skozi vrata, saj tudi ona ne dela zastonj. No ja, dobil sem na račun taktranih 4 jurje kar je zdajšnjih okoli 15 evrov. Pogodba ni bila standardna novinarska, tega pri Pn za nestalne zunanje ni. Bolj obrazec za izplačilo.

Pol pa razumete, zakaj se Pn izogibam kot hudič križa. Pa sem lani le uletel za kakšno minuto, in oglasna referentka ( z kilami gor ) me reši še hitreje kot Hodžič leta 1985. Če mi ni zmogla posodit iz arhiva njihove knjige Dan prej tudi v redu. Nisem ne vem kdo da bom zganjal cirkus. Rečem v redu in grem. Ne razumem pa, zakaj se z mano pri Večeru do zdaj ukvarjata kar 2 osebi, čudim obojestransko zadovoljstvo, energijo in sodelovanje. Ti meni, jaz tebi. Če mi pač Pn ne morejo dati stola, mize in računalnika v redakciji, je to njihova težava. Prav dosti prihodnosti z takim novinarstvom, kot je pri njih ne bo. Komedija finita. Po drugi strani me niti Večer ne kateri koli drug Slovenski medij ne bo redno ali za določen čas zaposlil. Saj imajo še svojih rednih preveč. A odnos fair plaja mora tudi v novinarstvu biti. Kravam pač vržeš seno, sposobnemu zunanjemu se najprej reče:
Usedi se, pogodbo da na mizo, in še nekaj vljudnostnih zraven. Tako je v vseh novinarskih redakcijah, ki dajo kaj nase. Pn pač dajo na vozni park. In mogočne portale. To pa jih v resni konkurenci in padajoči kolpotaži ne bo rešilo. Sploh če ne bodo nehali lezti politični in ekonomski eliti tja, kamor rado smrdi. Oni imajo vsega preveč, ne rabijo še brez plačne reklame v Pn!

Preštel sem, koliko urednikov imajo Pn:

14

Večer z 2 večjo novinarsko ekipo in še enkrat večjo naklado:

11

Večer mi je pač dal možnost, da se preizkusim iz kakšnega novinarskega testa sem, in politična satira je kot naročena zame. Ne pozabimo še hvaležnega Večerovega, tudi finančnega prispevka k projektu tiskana Blogorola 2008 in vseh blogerskih nominacijam Bobu blog do sedaj. Da ne omenjam družbene odgovornosti do sedaj.

Pri Večeru smo vsi, ki smo družbeno odrinjeni na rob preživetja, lahko glasni. Pri Pn pa lahko opazujemo reklamne registrske na njihovih avtih. Naklada Pn: 25000 izvodov
Naklada Večer: 50000

Usode in zgodbe našega vsakdana izbrusijo in brusijo novinarski vsakdan našega časa. In trenutna brezposelnost mi daje še večjo moč in pogum, da naslednjih 21 let delovne dobe preživim verjetno kot svobodni novinar, publicist in politični bloger. Težko pa je sodelovati z medijem, ki se obnaša do tebe kot da si zadnja rupa na sviralu. Ko sem pred 28 leti šel v novinarstvo, sem šel z fair plajem. Kako je z tem pa sem se široko in dolgo razpisal

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !