moja mala kazame – mon petit kazame – humoristično – pustolovski – erotični roman

Moja mala Kazame

1 poglavje

Stala je tam pri oknu,
pravzaprav ni vedela – ali bi se usedla ali še naprej stala.
Jutro je mogoče veliko obetalo. Razgled pravzaprav ni bil ne vem kaj, toda vsaj proti jugu je okno bilo obrnjeno.
Razen sosedovega psa in nekaj ptičev v grmovju, ki so se izmenično oglašali je bila zelo odmevna tišina.

Pravzaprav je čakala Piera, težko bi rekli v kakšni fazi med prijateljevanjem in ljubeznijo sta že bila. Odkar sta kupila to srečno – nesrečno posestvo tam nekje bogu za hrbtom v Francoskih Pirenejih sta pač preživela svoj letni dopust in večino prostih vikendov tam. Pravzaprav prvi vtis vara. Piere se je spet nekam izgubil, v tisti majhni vasici Montepile se je pravzaprav lahko izbubiti. Vas, kot pač vasi v gozdnatih Pirenejih, nekaj med srednjim vekom in vikend arhitekturo. Nekaj parov z družino ali kar brez ki so pač posestvo in razmajano hiško kupili. V dolgih letih, kaj letih, desetletjih so te hiške nekako pokrpali, prenovili in prezračili. V vsej tej graditeljski vnemi so nekako pozabili na poletno soparo, kratke poletne in dolge zimske noči. Da bi si še bazenček pred hiško z obveznim zelenjavno – sadnim vrtom z nekaj grmovja za senco omislili, no ja, to je kanilo le enemu. Najbolj sitnemu med njimi: Philipu. Pri njemu si težko vedel, kakšne volje je, pa saj je tako in tako vse kolikor tople dni ko je pač bil v Montepileju preživel več ali manj pred ali še bolje kar v bazenčku. Razen takrat, ko je rabil absolutni mir, to pa je bilo ene kvarte na leto ( takrat je pred vhodom na njegov vrt visela nekakšna gusarska zastava ) se ni veliko obremenjeval, ali je še kdo od vikendašev okoli in v njegovem bazenu. Držal se je bolj zase, če je pa kdo od gostov le navrgel kakšno kost za debato, ali še bolje prinesel flaško najboljšega rujnega, takrat se je nekako malce predramil z svoje zamaknjenosti. Kakorkoli že, Piere je bil spet tam, ona pa ga čaka pri odprtem oknu. Pravzaprav, kot je nekako v navadi, razen ko sta na kakšnem potepu, ga čaka do prihoda poštarja, potem pa kot je nekako v navadi k Philipu na bazenček.

In ko se že končno izza vogala pokaže poštar, in prinese običajno reklamno solato še sama ne ve kaj je napram Pieru odmaje na Philipov bazenček. Še prej zaklene njuno hiško, stopi njunemu mačku Medleju na rep in on zamijavka, in migajoč z boki poletni ohladitvi nasproti.

Moja mala Kazame v najboljši izvedbi ( kakor se večkrat pošali Piere ) je pač šla svojemu dragemu v svoji najboljši podobi nasproti. Pravzaprav sta komaj prišla po krajši odsotnosti v Montepile. Bili so jagodni izbor vikendaškega srednjega razreda, čeprav so se vedno pritoževali da jim francoska davkarija še gate pobere. Ko se primaje tja, je debata po zaslugi flaške najbolj rujnega na visoki višini, a ona se ne preda. Ker že oblečena v dvodelni bikini se vrže v bazenček. Brez skrbi: dovolj je globok!
Oni nakladajo naprej, ona plava nazaj, in nobenemu od jagodnega izbora druščine ne pride nič pametnega na pamet. Večer bodo tam pri Philipu tako in tako zaključili z ražnjem in skledo grške solate. Pa še kakšno flaško rujnega bodo sigurno odprli. Pa ne da bodo tam preživeli kar cel dan. Bolj ali manj bo to držalo. Vendar se je ravno ta dan našim vrlim Montpelijčanom nekaj luštnega zgodilo, in bog ne daj zalomilo! Toliko časa so že bili v tej vasi francoskih Pirenejev da so pridobili že domovinsko pravico. Iz Rujne debatne odmaknjenosti jih predrami glas Moje male Kazame iz ohlajajočega bazenčka:

» Hej družba, a vi še dobro vidite? »

Dolgo časa nič, pa se le oglasi sitni Philip, ki je sredi visoke debate z Montpelijsko slikarko Donno. Pravzaprav je to njen vzdevek, pravzaprav pa se razen nje same nihče ne spomni kako ji je že v resnici ime.

» Kaj spet gnjaviš, a ne vidiš da imamo velike težave. »

Ker je pravzaprav edina težava prikazovanje dna flaške rujnega je jasno da sitni Philip spet blefira.

Moja mala Kazame zamahne z roko, ah saj nič važnega, in spet bi se življenje v Montepeleju premaknilo v stari tir. Ah ne – nekakšna zračna zadeva se naglo približuje bazenčku, in čof v njega. Poleg padala, ki skoraj prekrije bazenček se čez en cajt pokaže prečastiti vikar Bertie.
Zakrili z rokami, potem ko se osvobodi jermenov padala in vzklikne: Bog naj blagoslovi vse vas, pravzaprav je moj današnji pristanek nekoliko ohlajen, se vam ne zdi? In ko smo že pri ohladitvi: Prilegel bi se kozarček primerno ohlajenega rujnega,
se vam ne zdi?

Ne zgodi se vsak dan, da vikar blagoslovljeno pristane v ohlajenem bazenčku, in v skušnjavo spravlja eno bolj privlačnih Montepilejskih lepotic Mojo malo Kazame. In ko je že tam, mu pač ponudijo kozarček primerno ohlajenega rujnega, in se spet zatope v naporno debato. A ker ima včasih nagajivi vikar nekaj za bregom, mu le z težavo prisluhnejo.

Dolgo časa naklada, vmes malo moli in iz vsega tega se le izcimi: Gre se za nekakšeno dobrodelno zadevo. Ne to nas ne zanima, v en glas kričijo. Saj niste vikar v Franciji – ste v Angliji!
Vikar Bertie spet pade v monolog in ker se že mrak dela, Montepilejški petelini že kikirikajo zadevo še utegnejo preložiti na naslednji dan. Vikar Bertie za blagoslov hiške ostane eno noč pri sitnem Philipu. Ostali se primerno ohlajeni in okajeni odpravijo domov. Spat saj tako žuranje zmatra.
V novem jutru, pravzaprav dnevu se ponovno pokaže smisel Bertijevega poleta z neba.
Ne gre se samo za dobrodelnost, gre se za mnogo reči več.

Gre se za Angleške dame v najboljših letih, če se lahko tako izrazimo. Ki so v težavah. Njihovi gentlementi na besedo alimenti ne slišijo, pa so poprosile vikarja Bertija za nekaj dobrodelnosti. Ker vsak funt šteje! Bertie dela na tem, vmes gre v francoske Pireneje na dopust in srečno pristane z padalom v ohlajenem bazenčku. Ravno prave kerlce je dobil, tem se zagotovo fučka za dame v težavah.
Pravzaprav se še cel teden kolikor je bil vikar Bertie za eno noč gost pri sitnem Philipu nič ne zgodi. Ker vmes ni niti enkrat izobesil gusarske zastave je očitno imel kar dober teden. Ker tudi po enem tednu rešitve za Angleške dame v težavah ni bilo na vidiku Philipe izobesi gusarsko zastavo.

Vmes bi se Bertie že skoraj odpravil, ne da bi kaj opravil, pa se ravno v času njegovega odhoda spusti gusarska zastava pri Philipu in nakaže možna rešitev. Za dame v težavah. Philipe mu podari nekaj šare iz podstrešja in kleti. Ostali prav tako. Bi ostalo pri šari če se ne bi po Bertijevi nerodnosti pokazalo da je v stari skrinji nekaj hudo vrednega. Zlata verižica ki če bi jo prodali prišla damam v težavah še kako prav. V funte pretopljeno zlato.
Tako je bila Bertijeva misija uspešna nekoliko manj pa njegov odhod. Tukaj se je veselo zapletlo. Najetemu kamiončinu se je zgodil zaradi prevelike teže šare gumi defekt!

Kdo drug kot najeti lokalni prevoznik vsega kar je možno naložiti na njegov kamiončin ugledni gospod Lemont. Vse bi šlo kot po maslu, če ne bi bilo tega nesrečnega gumi defekta.

Medtem ko se to nekako dogaja, maček Medley po celodnevnem postu le dobi nekaj za pod zob. Skrbi glede Vikarja Bertija pomoči damam v stiski so očitno res velike, čeprav z strani jagodnega izbora Montepilejskih vikendašev kar naprej dežujejo nekakšni očitki pri jasnem dnevu. Gumi defekt je jasno hudo neprijetna zadeva, pri 4 kolesnikih nekako še gre, saj je posledica ena ali več počenih zračnic. Gumam navadno ostre zadeve ne naredijo kaj posebno hudega. Neprijetnejša pa je pri intimnejšem spoznavanju 2 parov rok in nog. Saj se nič kaj takega ne zgodi takoj. Navadno je jokajoča posledica, v veliko veselje in skrb novo pečenih staršev nekako čez okoli 9 mesecev. Ker pa je bila večina Montepilejskih vikendašic nekako že v meno pavzi teh težav ni bilo. Za naraščaj se je poskrbelo v časih pred meno pavzo.

Lemont, malce raztresen, včasih pozabljiv, in vsekakor nadvse zaupljiv okoli počene zračnice v kar celi gumi tuhta kako naprej. Zaflikat bo treba, se mu po kratkotrajnem tuhtanju posveti! Nekaterim pač posveti, drugim sveti, najbližji vulkanizer je v 50 km oddaljenem Adenpuarju.
Beseda da besedo, vikar Bertie pritiska in zbrana družba vikendašev išče rešitve. Če bo guma zaflikana, bi vsa ta šara in zlata verižica brez težav priropotali v Združeno kraljestvo v dobro došlo pomoč damam v stiski.

Nekaj dni kasneje sitni Philipe le vžge svoj mini Moris za Francijo hudo nenavaden avto. On, njegova najboljša prijatelja Moja mala Kazame in njen Piere in seveda počena guma. Veselo proti Adenpuarju k vulkanizerju. A ker ima hudič mlade navadno takrat kadar se začnejo težave, in še vikar Bertie tam okoli Philipovega bazenčka te dni nekoliko pozabi na svoje poslanstvo: Pomagati damam v stiski. Se težave okoli in glede počene gume množijo.

Če lahko rečemo, da so prvi kilometri do Adenpuarja šli gladko, za zadnje to ne bi morali ravno trditi. Ni se zgodil noben nov gumi defekt – temveč defekt motorja Philipovega nekoliko starega Mini Morisa. To so bili časi ko je Francija komaj pozabila na tegobe in žrtve 2 svetovne vojne 60 leta. Kakšni mobilni telefoni, lepo rečeno, še tistih nekaj telefonov v Montepileju je bil tehnični čudež tistega časa. Ne telefoni temveč dejstvo da so jih sploh lahko dobili.

Ker z Indijanskimi dimnimi signali verjetno ne bi šlo najbolje, najprej naša gumi defekt ekipa pogleda levo. Ovinkasta cesta in Montepile nekje v pobočju Francoskih Pirenejev. Pogleda desno in dolga ravna cesta.

Nekje v ozadju te dolge ravne ceste, na koncu drevoreda topolov se majhna črna pika veča. Veliko kasneje, zadeva namreč ni bila na motorni, temveč na konjski pogon se le prikaže Rjav konj z belimi lisami, vprežen v razmajan kmečki voz, poln gnoja. Na vozu sedi mlajša gospodična, kmetica Anemarie. Pomlad je, treba je razvozit hlevski gnoj na njive. Srečajo se, gumi ekipa obupana, ona bi šla naprej, če je ne bi ustavili z klicanjem!

» Hej gospodična, gumo imamo počeno, pomoč rabimo! »

Anemarie najprej upočasni svoje kljuse, imenovano Gilmont, glede na njegovo lenobo njemu ljuba zadeva. Hrzne in upočasni že tako počasen korak. Kar z voza jim Anemarie kriči:

« Z kakšno gumo pa imate težave! »

In se jim veselo smeji, in se sama sebi muza kaj res da nimajo težav bolj intimne narave. Pa se kaj kmalu pokaže da nič kaj takega, kar bi bilo moralno sporno. Ena navadna počena guma. Tudi ona ve kje je vulkanizer, nekako do Adenpuarja bi nekako še šlo z njenim lenim Gilbertom. Čeprav je to kljuse vedno prepričano, da vsak korak ki ga naredi je odveč. Vendar prilika naredi korist, in če hočejo prevoz in zaflikano gumo bodo pač kidali gnoj. Vezana trgovina – ni kaj.
Sledi bojni posvet gumi ekipe. Da se bodo pusti izkoriščat eni kmetici, to pa že ne. Pogajanja propadejo.

Anemarie se z Gilbertom podviza raztrosit gnoj na njive. Gumi ekipa pa tuhtat v hladno senco. Ker prav zgodaj od doma niso šli, je že popoldne. Utrujeni zaspe tam v senci. In ko še spijo spanje pravičnega jim počeno gumo sune pobegla opica, gospod Francko iz mednarodnega cirkusa Tres Melones ki je na gostovanju v Adenpuarju. Ne bodi ga len jo počeno gumo namreč zagrabi in zakotali po bregu navzdol. Kam se počena guma zakotali ga ne zanima preveč. Bolj nove dogodivščine na prostosti.

Medtem se življenje v Motepileju nekako vrne v stari tir. No ja, skoraj, če ne bi slikarka Donna spet vabila na Francoski čaj ob treh. Nekakšna domislica nekoliko ekstravagantne slikarke, ki je svoj slikarski in dušni raj našla ravno v tej zakotni vasici francoskih Pirenejev. Jagodni izbor vikendašev se ravno prosit ne pusti, prav radi gredo tja. Tokrat ne bo samo dolgočasno pitje Francoskega čaja temveč mnogo več. Častni gost je namreč Donnin intimnejši prijatlj pesnik Deglor. Nekakšen literarno pesniški popoldne. Medtem ko zbrani jagodni izbor vikendašev Montepileja pije Francoski čaj točno okoli treh in se Deglor trudi z nekakšnimi pesniškimi rimami, menda zraslimi na njegovem zelniku pozornost skoraj vseh tam zbranih zbudi neka čudna zadeva. Tam nekje pot stropom na lestencu prhuta poštni golob Desmond. Streniran kot je, iz ne ravno preveč oddaljenega Združenega kraljestva prinaša na levo nogo privezano sporočilo. Če pa ga hoče zbrana druščina prebrati mora najprej Desmonta prepričati da pride bližje. Listek na njegovi levi nogi je jasno videti tudi z lestenca.

Težka bo ta, težka kako lažje prepričati goloba Desmonda na službeni poti v Montepile da pride malo. Bližje. Ni mu problem preleteti stotine kilometrov, zatakne se pa vedno pri zadnjih metrih zaradi njegove bojazljivosti. Kdo bo junak dneva pisane vikendaške druščine srednjega razreda ( prav ste prebrali ) jagodnega izbora da ga povabi ali pa kar privleče bliže. Medtem ko Desmond prhuta z krili, se vikar Bertie iznenada prikaže na Donninim vratih. Po skoraj 2 tednih ohlajanja in žuranja okoli Philipovega bazenčka ( vmes je tudi malce lobiral za dame v stiski, dobil nekaj stare šare vključno z staro skrinjo, in v njej kar nekaj funtov vredno verižico ) se vikar Bertie, neroden kakor je, skoraj spotakne na pragu Donninega vikenda. Zbrana druščina ga povabi bližje, skličejo krizni štab ki mu za spremembo načeljuje za spremembo prečastiti vikar Bertie. Sprememba pa taka, si misli vikar Bertie, Gume od nikjer, gor pod stropom ne kakšen poštni golob, vmes pa še določena asistenca najbolj glasne med vsemi: Donne. Bertie si misli, so spet načeli flaško rujnega? Dolgo časa nič konkretnega, Bertie spet začne z molitvami pa ga odločno prekine Donna:

»Bertie in druščina, tega goloba je treba spraviti dol, ker ima listek na nogi – mogoče prinaša važne novice! »

Namesto konkretnih odgovorov se prične vse splošni trušč in kaos, pa ima poštni glob Desmond dovolj bojazljivosti, še bolj pa hrupa in prileti pol metra od Bertija. Vikar Bertie razmišlja, medtem ko druščina še vedno ropota in išče naslednjo flaško primerno ohlajenega rujnega ker kot pravijo jih po čaju okoli 3 vedno daje zgaga. In če poplaknejo z rujnim takoj ozdravijo. Ko razmisli, vzame golobu Desmondu listek, in ga slavnostno prebere:

»Kje pri hudiču si že 2 tedna, Bertie, dame v stiski računajo nate in na tvojo zbrano pomoč.
Škof George »

Ker gume ni od nikjer, intimnejši Donnin prijatelj pesnik pa ima še dovolj pesniškega štofa, še bolj pa zalogo Rujnega se pesniški večer zaradi Desmondove krajše prekinitve nadaljuje v vsesplošno zadovoljstvo prisotnih. Philipe, Moja Mala Kazame in njen intimni Piere so še vedno tam kjer so ostali. Tako da zabava teče brez njihove prisotnosti. Ko se zbujajo iz spanja pravičnega, še nič ne vedo od odtujeni gumi. Nadaljujejo tuhtanje, in odločeni da se ne pustijo izsiljevati kmetici Anemarie sklenejo
da gredo po mehanika za popravilo defekta motorja Philipovega Mini Morisa. Vse gre glatko in sladko, Philip namerava še zakleniti Mini Morisa ko se začne razlegati huronsko kričanje:

» Kje pri hudiču je ta presneta okrogla guma – jo je hudič odnesel? »

Ostali prisotni obmolknejo za trenutek, in si mrmrajo v brado:

» Kaj nam bo mehanik, ko pa nimamo počene gume za Lemontov kamiončin. On nima rezerve, bo Philipe cel teden vozil pomoč damam v težavah v Združeno kraljestvo? »

Iznenada se prikaže počasi korakajoče kljuse po imenu Gilbert, vpreženo v prazen voz, na njemu pa sedi nihče drug kot malce nagajiva in nasmejana kmetica Anemarie.

» Kaj bo dobrega druščina, ste še vedno tukaj, niste hoteli kidati gnoja, pa ste ga očitno precej pokidali, se mi zdi? »

» Kje je pri hudiču naša počena guma, če ste jo vi ukradli vam že pokažemo » Na ves glas vpije tri peresna deteljica.

Anemarie jih pogleda, pomežikne in ponudi poslovni dogovor:

» Jaz je že nisem ukradla, menda en hudič po imenu Francko, no ja utegne vam pokazati kje je guma če mu prinesete nekaj priboljškov. Prva trgovina je 10 km proč. Vzamite ali pustite. Jaz zdaj grem! »

Odgovora ni, Anemarie ne čaka, in se odpelje. Triperesna druščina na bojni posvet, in po dolgem tuhtanju ki ga poplaknejo z slučajno pozabljeno flaško rujnega med prtljago v Mini Morisu sklenejo da ne bo nobenega izsiljevanja. Vrag naj vzame gumo pa še tega presnetega vikarja Bertija, pa tega hudiča ki jim je ukradel gumo. Gremo domov na štop. » Voda v mojem bazenčku je ravno prav ohlajena » sklene Philipe. A kaj, ko je do doma dobrih 30 km in težave triperesne druščine se ravnokar začenjajo. Gospod Francko jih namreč zvedavo opazuje z bližnjega hrasta. A oni ne meneč za njega gredo do roba ceste v upanju na prevoz. Dolgo so štopali, ura že blizu polnoči ko dvignjeni palci le ustavijo staro Katro ki jo vozi nekoliko raztresena gospa Mišele. Bi že odpeljala mimo a se jih le usmili. Upajoč da bodo v 20 minutah doma se prekine že po 10 minutah vožnje. Tokrat so gume v redu, zmanjka pa bencina. Raztresena gospa Mišele res ne zmore vsega, jim hiteče razlaga, a njena Katra se zelo očitno ustavlja. Ko se ustavi jim Mišele začne razlagati svojo življensko zgodbo, a oni imajo res polhn kufer vsega. Sklenejo teh 15 km pešačiti do Montepileja, a kaj, ko jih vedno nadležni policist Žilbert med rutinsko kontrolo prometa ustavi ( no ja saj so že ustavljeni ) in med kontrolo dokumentov da pihati. Ker so vsi napihali, nobeden od tokrat štiri peresne deteljice ni priznal da je voznik gredo pač vsi štirje v prostore za ohlajanje. Ne z prevozom, še manj pa z bencinom ni težav. V primerne prostore jih odpelje kar nadležni policist Žilbert.

Medtem se žur pri Donni in njenem intimnejšem Deglorju konča.
Golob Desmond odleti nazaj k škofu Georgu, Bertie in ostali zaspijo spanje pravičnega in jutri bo nov dan. Žal pa brez nepogrešljive triperesne deteljice v Montepileju. Oni se namreč zbujajo v zaporu. Pa se to zaradi ene gume res splača?

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “moja mala kazame – mon petit kazame – humoristično – pustolovski – erotični roman”

  1. valentinaa valentinaa pravi:

    Prebrala. Moram reči, da imaš zelo zanimiv slog pisanja. …in sedaj čakam na nadaljevanje. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !