moja mala kazame mon petit kazame 2 in 3 poglavje

2 poglavje

Ohlajajoče zamreženo jutro v lokalni kehi v bližnjem Adenpuarju res ne obeta veliko, če sploh kaj. Kljub vsemu se štiri peresni deteljici sanja da uživajo kot veliki v mehurčkastih toplicah, žal pa se prebude v zamrežen dan.

Kot vedno, tokrat zelo sitni Philip začne na ves glas bentiti, kričati in zmerjati vse prisotne:

» Kje hudiča pa smo, v tej mišji luknji, takoj zahtevam da nas izpuste, ker se mi bo drugače zajtrk okoli mojega bazenčka v Montepileju ohladil. »

Ostali trije prisotni ga gledajo, ko se le oglasi moralna opora vseh – Moja Mala Kazame.

«Situacija je zajebana, zahtevajmo odvetnika in en telefonski klic. »

Po skoraj uro dolgem klicanju le prikličejo dežurnega stražnika iz spanja pravičnega, po mencanju oči, zehanju in pretegovanju pa jim le prisluhne. Razlože kaj jih muči, nervira in zbada, on pa nekako obljubi odvetnika in en klic. Vmes mine dopoldne, pride popoldne in se približa večer ko se stražniki z lokalnim preiskovalnim sodnikom in tožilcem le zmenijo, da naslednji dan pojdejo na sojenje. Za priboljšek pa jim ponudijo en telefonski klic.

Zvečer pri Donni dolgo zvoni telefon, ona pa uživa v svojem jakuziju z pesniško razpoloženim intimnim pesnikom Deglorjem. Počneta pregrešne zadeve, ravno zebe ju ne, in tudi telefon bi preslišala, če ne bi poštni golob Desmond kot nor preletaval njun jakuzi. Pri njima doma je na čakanju, da odnese sporočilo škofu Georgu. Ker pa je gumo konfiniral Francko, Mini Moris je zaklenjen še vedno tam kjer so ga pustili, predno pa ga triperesna deteljica odklene pa jih morajo najprej iz kehe odkleniti. Zajebana situacija, ni kaj. Moja Mala Kazame kot po čudežu zasliši telefon, ker njen Deglor nima najmanjšega namena vstati iz toplega jakuzija vstane ona. In ne meneč se za curljanje vode iz njenega telesa odhiti k telefonu, in dvigne slušalko. Zasliši se huronsko kričanje, po kakih 10 minutah le razbere kdo tarna, stoka in preklinja. Piere, po navadi miroljuben, prijazen in do dam kavalirski. Vse kar lahko Donna obljubi je, da bo romala v Adenpuare. Njenemu Desmontu ob pogledu na njene vlažne in mehke obline ni nič kaj po godu – a se le nekako uskladita, da je bilo telovadbe v jakuziju dovolj, za pohoto pa bo še čas. Kaj kmalu sta v njenem razmajanem spačku. Veselo proti kehi v Adenpuarju.

Ravno ko kmetica Anemarie odklepa vrata njene majhne kmetije ob cesti za Adenpurare, nekaj grozno prdeč in ropotajoč priropota mimo, kot da bi hudiči gonili.

» Se že bližajo dirke Formule ena » si reče sama sebi Anemarie, odklene vrata in jih ne meneč za naslednja dogajanja zapre. Slikarsko – pesniški navezi gre vožnja glatko, skoraj bi rekli brez zavor. Do kehe jih zaradi blagih klancev niti ne rabita, ko se pa približujeta trgu pred mestno hišo, v kateri je tudi keha gre pedal za bremzo Donni do podna. Zmanjša plin in vrže v ler. Očitno pa neke sile avto še vedno premikajo naprej in premaknejo meter od občinskega hišnika, starejšega gospoda Lablonda. Ravno ko je hotel obrniti novo stran lokalnega časopisa Conseil Pyrénées nekaj grozno zagrmi meter od njegove vratarske lože. Napis županstvo Adenpuare pade med avto in ložo. On pa v vsej tej zmedi pozabi obrniti stran časopisa.

Ko se odbremzana vožnja razkadi stopita iz spačka prej omenjena. Predno utegne hišnik Lablond kaj reči že odhitita v smeri kehe. Zadeva pa se ustavi pri stražnikih, in kljub flaški rujnega, Francoskih prestah in rogljičih, ki sta jih prinesla z sabo v košari za piknik ni kaj veliko zgodilo. Da bi delikvente na čelu z zanesljivo grešnico Mišele osvobodili jim ni padlo na pamet. Raje so uživali v družbi slikarke in pesnika, še bolj pa v srkanju primerno ohlajenega rujnega. Vsaka oblast se razživi pri tekočih zadevah, medtem pa štiri peresna deteljica ob suhih žemljah in vodi. Sčasoma imata junaka iz Montepileja vsega dovolj, stražnike pustita naj žurajo naprej, onadva pa v bližnji hotel na prenočevanje.

Medtem ko vikar Bertie čaka v Montepileju na razplet dogodkov naleti med večernim sprehodom na še eno skoraj stalno prebivalko Montepileja: Nekoliko dekadentno novinarko Melones, prav ste slišali. Vikarji niso zaobljubljeni celibatu, pa tudi če bi bili bog ne bi imel nič proti nekaj pregrehe. Kako bi rekli, ob pogostem menjavanju ljubimcev je Melones trenutno brez, pa ne samo pod obleko. Vikar Bertie predlaga, da se ni zdravo sprehajati sam, ona mu pritrdi, potem je urejeno. Bolj kot pregreha Bertija mučijo dame v stiski – kar pomeni da je cel večer posvečen tej temi. Nič zato si misli Melones, medtem ko ga sem in tja objame, za poljube in ljubezen bo nov dan kot nalašč. Saj ne zastonj pravijo da se dan po jutru pozna. Zato previdno predlaga Bertiju da prenoči pri njej. Ker menda ni zdravo spati sam. Bertie pa vesel da se bo rešil sitnega Philipa sprejme ponudbo.

Rodi se novo jutro, nov dan, novo upanje. Štiri peresna deteljica na čelu z Philiphom in na začelju z Mišele še vedno tam kjer je, že dodobra ohlajena kljub poletju zaradi debelih zidov kehe.
Danes naj bi se obetalo obljubljeno sojenje, če bosta državni tožilec in sodnik za to. Drugače pa v bližnji prihodnosti.

Donna in njen intimni Deglor se tudi sveže naspana prebudita v novo jutro, njemu grejo same pregrešne misli po glavi, njej zaradi skrbi okoli štiri peresno zaprte deteljice manj,
Za muckanje pa se bo že našel čas.
Odhitita k zajtrku, saj na tešče tudi reševanje tako velikih zagat ni prijetno.
Ko že skoraj pojesta in popijeta jutranjo kavo ( Francozi za razliko od sosedov Angležev ne prisegajo na Angleški čaj ) jo njen Deglor neroden kot je, po nesreči polije z kavo po njeni lahki poletni obleki. Težava pa taka – kaj sedaj?
Ona se spomni – da ni vzela rezervne, on pa – da ji jo utegnila kupiti v edinem tekstilnem butiku v Adenpuarju.
Pri madam
Fernandes.

Medtem pa se sojenje na občinskem sodišču nedaleč od kehe in blizu županstva v sodni stavbi na glavnem trgu Adenpuarja,
Marché français de la femme začne. Sojenje je kratko, kazen vzgojna, in državni tožilec in sodnik bosta kot po navadi lahko odhitela na zgodnje kosilo v Bistro nedaleč od trga – En trois roses. In kakšna je bila že ta vzgojna kazen? 100 ur prostovoljnega dela v sirotišnici v Adenpuarju. Po navadi ne preveč strog sodnik Misje Corblod jih ob razglasitvi sodbe pogleda izpod obrvi, in jih poduči. Poleg teh 100 ur v sirotišnici, ki jih morate opraviti, ker drugače greste takoj v keho za 3 mesece imate 2 leti pogojno. Bodite pridni, delovni in predvsem trezni ko vozite, ker naslednjič ne bom tako popustljiv. Udari z tolkalom po sodniški mizi in sodba je razglašena.

Medtem sta golobčka iz Montepileja še vedno pri hudo zgovorni madam Fernandes, lastnici butika. Pa saj sta prišla samo po novo obleko za Donno, da ne bo kršila javne morale z spodnjim perilom. Po dolgem pomerjanju vseh mogočih in mogoče tudi manj udobnih oblekic jih madame Fernandes mimogrede navrže:

« Menda zbirate pomoč za Angleške dame v stiski, nekaj sem že slišala na to temo, pa nekaj tudi o nekem vikarju Bertiju, ki je menda kar z padalom skočil v tistega sitnega Philipa bazenček, zdi se mi da težav kar ne bo zmanjkalo…………………….

Začenja monolog hudo zgovorna Madame Fernandes, in ura v bližnjem zvoniku prične biti poldne. Sodba je v tem trenutku kot se rado reče po streho, štiriperesna deteljica pa spet svobodna na stopnicah sodišča. Onadva pa še vedno pri madame Fernandes. Končno se Donna le odleči za primerno obleko, jo še enkrat pomeri, plača in pomaha v slovo zgovorni madame Fernandes in njeni šivilji Aleen.

Prav kmalu naj bi se golobčka le srečala z osvobojenci, a ker hudič nikoli ne počiva, se kar naenkrat znajde pred butikom tisto že videno počasi premikajoče Kljuse, Gilbert po imenu in na nekakšnem zapravljivčku za v mesto porihtana kmetica Anemarie. Zraven nje pa sedeč na gumi šimpanz Franco. Še predno golobčka utegneta ugotoviti, čigava naj bi bila ta guma Gilbert v nasprotju z njegovimi počasnimi navadami pospeši korak in izgine v sosednji ulici.

Medtem ugledni gospod Lemont, naveličan vsega tega čakanja zbere pogum in se kar sam odpravi po novo gumo v Adenpuare. Za prevoz uporabi edino vozilo na dve kolesi ki mu še ostane, staro Italijansko Vespo ki jo ljubkovalno kliče Anabel. Ko takole z Anabel krožita po Adenpuarju, iščoč vulkanizerja naleti na naša golobčka. Beseda da besedo, greh bi bilo zavrniti dobro Francosko kavo v bližnjem bistroju, medtem ko so tam pa naša štiriperesna deteljica na glavnem trgu tuhta kako po najkrajši poti domov. Mišelin avto brez bencina je 20 km proč. Edini taksist v mestu pa drag kot žefran. Odidejo v En trois roses. Bodo že stuhtali na bojnem posvetu njihovega kriznega štaba kakšno rešitev.

Medtem ko uglednega gospoda Lemonta v bistroju nedaleč od butika Madame Fernandes zanima bolj nekoliko pomanjkljivo zaradi poletne vročine oblečena kelnarca kot golobčka se sredi mesta začne dogajat nenavadne reči. Lahko bi jim rekli nekakšen shod užaljenih branjevk bližnje tržnice. Užaljene ker jim je župan mesta Misje Verond zvišal pristojbino za prodajne mize. Medtem ko na trgu pred županstvom kriče, in zmerjajo vse po vrsti še največ pa župana štiriperesna deteljica v bližnjem bistroju le stuhta strateški plan ki jih bo potegnil iz kriznih razmer.

Sitni Philip kot šef kriznega štaba navrže:

» Domov bomo šli kar z toplo zračnim balonom. Jaz že vem kje ga bomo dobili. Gremo? »

3 poglavje

Župan Verond se ob vsem tem trušču in zmerjanju le počasi primaje iz svoje kanclije, in iznenada pojavi v vsej svoji županski podobi na vrhu stopnic. Da ne bo nič kaj dobrega, mu je ob vsej tej zmedi na trgu jasno, branjevke ne bodo popustile. On tudi ne, kdo pa potem? Pravzaprav ima aktualni župan Adenpuarja pomembnejše skrbi, saj sta v mestu kdo ve od kje dva topla, nekateri jim rečejo tudi geji. To ga osebno sicer ne moti, a ker je hudič vedno v podrobnostih, so mu ravnokar sporočili, da bi rada prej omenjena gospoda rada naredila intervju za Gejevski časopis Franch vue, l’homme. Županu trenutno ne preostane drugega, da po moško plune na stopnice in gre branjevke mirit. Za intervju z tema gospodoma bo že našel čas, kaj pa je to kaj takega, če se imajo moški malo radi, posebej če so postavni, a bo za vsak primer njegova uradna tajnica in občasna Amante Madame Abelle poleg njega. Da ne bo kakšnih govoric, posebej vedno nadležne opozicije, da župan osvaja postavne fante.

Ugledni gospod Lemont, prevoznik brez ene gume njegovega kamiončina je še vedno v bistroju, nedaleč od butika Madame Fernandes. Očitno se mu ne mudi, je v dobri družbi postavne in brhke kelnarce, golobčka pa se le odmajeta proti glavnemu trgu na sodišče. Ko bi le vedela, da štiriperesna deteljica počasi koraka iz bistroja En trois roses novim planom nasproti. Kot kaže se bodo le srečali na glavnem trgu, ko iznenada iz stranske ulice z strašno počasnim tempom le prikljusa kljuse po imenu Gilbert in za njim na nekakšnem zapravljivčku kmetica Anemarie in šimpanz Francko, še vedno sedeč in gugajoč se na gumi. In zgodi se, kar se pač rado zgodi tudi najslabšim kljusetom, katere vrste predstavnik je Gilbert da ne grejo več ne naprej ne nazaj. Golobčka pa v tem trenutku prečkata ulico, pred njima vkopano kljuse, za njima vedno nadležni policaj Zilbert. Situacija diši po kehi in prav zato golobčka pocvirnata proti glavnemu trgu kar ju noge neso. Tako se ima vedno nadležni policist Zilbert čas posvetiti nenavadni situaciji.

Golobčka le končno srečata štiriperesno deteljico na glavnem trgu, kjer jim vsi od štiriperesne deteljice po malem, največ pa sitni Philipe začne razlagati o nekašnem toplem vozilu.

Philipe:

»Kot keks nas bo dvignil v višave, in ko bomo rekli reks bomo doma v Montepileju. Samo prej bo treba dobro segreti ta topli balon. »

Razplet bi bil enostaven, a ker se pri enostavnih stvareh vedno zaplete, gresta pač slučajno čez trg prej omenjena novinarja. Na prvi pogled nič kaj takega, malce se za roke držita, a ker je hudič vedno tam kjer ga je najmanj treba, sta prav onadva lastnika prej omenjenega zračnega plovila. Še preden kaj rečeta, se nežno kušneta, kar je dovolj da golobčka ki prisegata na to kar imata odhitita raje k lokalnemu avtomehaniku gospodu Melondu da jima spravi spet skupaj njuno katro. Saj nimata nič proti gejem, samo v tisti ozki košari toplo zračnega balona stegne biti tesno, da pa bi se ravno šlatala z tega dvema novinarjema to ravno ne sede. Saj sta luštna fanta, a vse te štale z to keho in Anemarie in njunim kljusetom Gilbertom in predvsem z zanič zavorami njunega spačka imata le pomalem dovolj in preveč. Štiriperesna deteljica že zaradi tolerance do istospolnih in hitrega prevoza do doma nadaljuje pogajanja za prevoz, in čez čas se pokaže da so kar uspešna.

Ugledni prevoznik gospod Lemond je medtem v bistroju, v katerem razen stalnih gostov ki so žulili odlično lokalno pivo ali še boljšo kavo prešteval iskrice med njim in brhko natakarico. Na težave z gumo je pozabil, bo že zržal še kakšen teden brez svojega kamiončina. Vikar Bertie pa bo že ta čas zapolnil z sprehodi z novinarko Melones. Saj sam biti ni zdravo. Med vsem tem iskrenjem se oglasi eden stalnih gostov, na hitro skrkne še malo piva in navrže:

» Govori se, marsikaj se govori, pa ne to kar vidva zdaj to govorita, to se me ne tiče, toda res se govori, da gor v hribih je ena opuščena kmetija. Menda tam že leta rjavi pod streho kamiončin, nekaj takega kot imate vi. In na kesonu je nekaj prav dobrih gum. Vredno bi bilo pogledat, ker utegne ta opica še dolgo zganjat cirkus z vašo gumo. Vsaj tako pravijo. »

In se spet posveti pivskim penam in dekolteju brhke natakarice, medtem pa sam sebi zavzdihne:

» Ko smo bili mladi, je bilo veselje z takimi. Sedaj pa bolj pivo paše. Pa njen dekolte. »

Dan se medtem prevesi v večer, in večer rad več obeta kot jutro, in ker pač brhka in postavna kelnarca trenutno nima nobenega moškega poleg, geja pa ji nekako ne sedeta vljudno in prijazno povabi uglednega prevoznika Lemont k njej – da bosta še kakšno o gumah rekla. Gospod je v Abrahamovih letih in menda še kar poskočen. Vsaj tako pravijo.

Lokalna keha v Adenpuarju dobi tri nove stanovalce, policist Zilbert je imel že popoldne dovolj oviranja prometa. Pa še to Kljuse imenovano Gilbert se mu ves čas smeji. Bomo kmalu videli, kdo se bo zadnji in obrne ključ kehe. Čas je da grem domov si reče, ugasne luči in zaklene vhodna vrata. Bo že njegov kolega policist med spanjem pravičnega stregel željam njihovega brezplačnega hotela z pol zvezdice. Druščina na zastonj ohlajenem prenočevanju z vključenim zajtrkom – večerje v teh lokalnih kehah ne strežejo je že skoraj zaspala spanje pravičnega, ko je kluseta po imenu Gilbert nekaj močno vznemirilo! Bili so skupaj v kehi, ker pač lokalni arest ne premore konjske štale. Kaj za boga naj bi to bilo? Nič kaj takega, Le ugledni prevoznik gospod Lemont na Vespi Anabel z trenutno romanco, brko kelnarco. Gilbertu so na splošno vsa vozila ki preveč prde in ropota šla že od nekdaj na živce. Za Anabel pa bi skoraj že lahko trdili da je bila v voznem stanju že za časa Zavezniške invazije v Normandiji. Ko pa se oblak dima in prahu okoli zapora zbistri tudi Gilbert zaspi spanje pravičnega.

Jutra navadno več obetajo kot romantični večeri, ob katerih se radi zaljubljenci širom sveta drže za roke, objemajo in izmenjujejo obljube, in hkrati prisegajo na večno zvestobo. 4 peresna deteljica je pač še eno noč prespala v Adenpuarju, obetajoč se hitrega in toplega prevoza z balonom domov. Cest se bodo en čas izognili. Dovolj je bila ena noč v kehi. Njim se to noč ni dogajalo kaj veliko, več pa najnovejši romanci, ki jo je zakrivilo iskanje nove gume. No ja, z gumami to noč res nista imela težav, pa tudi z preveč spanja ne. Se zgodi. Tudi uglednemu prevozniku gospodu Lemontu. Tudi o grehu in grešnih zadevah to noč nista kaj preveč razmišljala. Nekaj ljubezni pa menda ne škodi? Ker je imel Lemont trenutno kljub Abrahamovim letom samo enega otroka, verjamite ali ne z kmetico Anemarie, ki je zdaj trenutno kot novinar v Adenpuarju. Noč ima svojo moč, in nekaj škripanja postelje menda deluje sprostilno.

4 peresna deteljica je prespala v penzionu pri 4 peresni deteljici, Pri madame Luise. Po standardnem Francoskem zajtrku z Kavo, francoskimi štrucami in rogljički je vse kar jim preostane topel prevoz domov. Gejevska novinarja sta za posel, honorar je enkrat na mesec, plačilo za topli prevoz pa takoj. Že 2 uri predno 4 peresna deteljica vstane iz toplih postelj usposobita toplo zračni balon. Predno Francija reče keks, so že v luftu, veselo Montepileju nasproti, z njimi na srečo samo gejevski sin Anemarie. Tik pod oblaki, jutranji maestral jih nese točno proti Montepileju, in brez težav pristanejo v veliko veselje vikarja Bertija, še bolj pa dam v težavah v Angliji. Veselje je nepopisno, glavnih protagonistov družabnega življenja v Montepileju ni doma, pa kaj zato. Je pa tukaj kar precej živahna novinarka Melones, ki slučajno v svojem dekolteju odkrije ključ. Ki slučajno odklene vhod na Philiphov bazenček. Ko ravno tam pričnejo žurati, Melones v svoji kleti odkrije zaboj najboljšega, a rahlo zaprašenega rujnega, kolut sira, hlebec kruha, salamo in olive. Težave dam v stiski trenutno odplakne reševanje problemov, a se kaj kmalu pokaže da je edina težava prikazovanje dna flašk rujnega. Ravno ko že rahlo v rožcah, a na pomembni dobrodelni misiji, vikar Bertie začne v veliko zadovoljstvo prisotnih recitirati Shekspeara: Biti ali ne biti jih zmoti glasen zvok vespe. Na njem pa policist Zilbert. Prihaja z obvestilom, da ima lokalna keha nove stanovalce. Saj se to Montepilejčanov res ne tiče, a kar nekaj Adenpuarčanov je videlo Anemarijinega sina v košari toplo zračnega balona. Sin Anemarie, ki mu je ime Antonin se že odlepi z košaro v kateri je od tal. Ker tega Zibertovega prdenja in ropota le ni ne konca ne kraja mu odprejo vrata.

Zilbert kot po navadi začne:

» Tukaj sem po uradni dolžnosti, in pravzaprav iščem gospoda Antonina da mu sporočim važno novico, ki pa je uradna tajna. »
in še navrže: Pa kozarček prijetno ohlajenega bi se le prilegel, se mi zdi, ta prah teh slabo asfaltiranih lokalnih cest me bo uničil. »

Zbrani in prisotni niso imeli nič proti njegovemu predlogu, kje neki, žur brez dobre kapljice nikakor ne sede. Živahna in rahlo dobro razpoložena Melones od nekje iz notranjosti sitnega Philipha hiše privleče gramofon in nekaj plošč. Ko policist Zilbert po uradni dolžnosti neuradno pozabi z kakšnim namenom je prišel, se hitro zave držeč kozarec najboljšega, zreč v poskakujočo in veselo razpoloženo Melones dekolte z kakšnim namenom je tukaj. Toplo zračni balon z krmarjem Antoninom slučajno prelete bazenček, v katerem izvaja nekakšen performans Melones – bog naj ji oprosti zgoraj brez. Tudi to se dogaja, pravzaprav je med poglabljanjem v vsebino kozarcev in kramljanjem o lanski trgatvi v Franciji to sploh kdo opazil? Da so opazili toplo zračni balon je bolj zasluga nekakšne majhne flaške, v kateri je listek z sporočilom. Flaška zaradi delovanja težnosti čmokne v bazenček, na srečo ne Melones na glavo, temveč poleg.
Plusk vode zaradi spodriva flaške še dodatno ohladi razgreto Melones, in na presenečenje vseh kaj kmalu drži listek z sporočilom v rokah. Prebere ga rahlo okajeni a nič zateženi družbi:

» Branjevke Adenpuarja pripravljamo posebno jajčno omleto za našega vrlega Župana, ki nam je blagoslovil podražiti mize na tržnici. Pekle jo bomo jutri dopoldne pred županstvom. To bo še hec, in predno bo vrli župan rekel keks bodo mize spet po normalni ceni. Ker če ne bo uslišal naših prošenj, mu bomo že pokazale kar mu gre. »

Pozdrav opeharjene Branjevke

Pri zadnjih besedah sporočila med performasom Melones se oglasi gramofon, Melones zaluča listek in flaško v grmovje, kjer spodi mačka Medleja in večerna zabava se na veliko veselje prisotnih nadaljuje. Dame v stiski bodo že počakale, primerno ohlajeno rujno pa je greh pustiti da se segreje.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !