Pospeševanje

Cel teden se že trudim pospeševati, toda razen izboljšave mojega pravnega znanja se ni zgodilo nič. Pravzaprav se je ena malenkost.
Da mi meni popolnoma neznana, a po vsebini bloga zelo poznana blogerka s veseljem do hribov, gorskega kolesarjenja in pozitivizma napiše nekaj tako pozitivnega, ji to lahko štejem samo v dobro.
Optimist ne glede na vse, a zdi se mi, da bi bilo spet dobro obiskat tistega znanega kg zlatoroga v Jasni,
in ga spet dobro prijeti za roge, potem pa se še malo pobrat v robe, na Belopeška, Strmec, Tamar, v Krnico in na Vršič.

Tista, da bom začel delat zaposlitveno rehabilitacijo s 3 junijem me niti ne gane več. Dobra stran vsega tega, oziroma statusa invalida na suho je da ne rabiš nič drugega kot oddonkat tiste 101 uro in se vsak dan podpisat. To zadevo lahko pustiš kadarkoli, lahko sploh ne nastopiš tega, v vsakem primeru je 300 evrov mesečno in potni stroški.
Po 3 telefonskih ta teden se še vedno ni zgodilo nič.

Moje misli so pri filmski delavnici v Gorici, Italija. Obrazec za registracijo in kar spada zraven sem oddal, če me vzamejo za tiste 4 dni nimam nič proti. Motiviran sem za poklic filmskega igralca s nekaj izkušnjami na to temo še preveč, da lahko uspešno zaigram, kar mi bodo ponudili. Gibljive slike pač. Agenciji Galaxia casting in njeni šefici, ustanoviteljici in lastnici
Antonelli Perrucci zaupam. Tam stvari delujejo, pri nas pa tonejo. Mi gredo pa moje misli te dni k ljudem, ki nimajo niti za v lonec več kaj dati. Ni služb, ni paketov, ni denarja. Spirala neoliberalizma, ki vedno bolj stiska.
Pa vsi ti ljudje obdelujejo vrtove in njive, in nakupujejo v najcenejših diskontih, samo akcije, in vun fuknejo vse nepotrebne položnice?
In koristijo vse brezplačne storitve, od zastonj knjižnic pa do brezplačnega prevoza, pa še kaj bi se našlo. In pol pa moraš še brat, da nimajo ljudje kaj obleč, dajte no, Nemški Kitajci vas oblečejo od vrha do tal za 30 evrov. Će pa še tega ne spravijo skupaj, potem pa samo bog lahko še pomaga. So se v celoti odrekli alkoholu, kavi, cigaretam, nezdravemu načinu življenja, nepotrebnim zadevam, so aktivni pri brezplačnih nagradnih igrah in izkoristijo vsako priložnost za zaslužek?

Zakaj mlejem to, ker sem dal kot prvo rehabilitacijsko rk. Kot hočejo, v Šalaro ne grem, pa pika. Grem pa zanesljivo na zahod. Filmski kameri nasproti. Lahko zvisim, nič novega, če pa bom tiste 4 dni tam, bomo dream team skupaj s zavodom, ki to organizira, in predavateljem docentom in režiserjem.

Zakaj že kak km čez mejo vse deluje, od izposoje koles naprej.
Če tam opazijo tvoj talent, ti dajo možnost. Pri nas pa brco v rit, kajne dragi Večerovci, ki vam še vedno neomajano zaupam. Tisti iz leta 2005 in dalje pa ob tej priliki sporočam, ker vem da me bere vsa ta leta, da nimam nobene energije ji pisati maile. Ne njej ne najnovejši. Skratka nobeni.

Lahko pa mi katerakoli piše, bom vsaj na kratko odgovoril, če mailov ne bo preveč, za kar pa ni nevarnosti. Ker imam te Slovenske vukojebine polhn kufer s vsemi volitvami skupaj, nesposobnimi politiki in še nesposobnejšo državno birokracijo, ki me jebe na puno.

Če bo prilika, in možnost tam čez mejo zagrabit na primeren in spoštljiv način kako sorodno dušo nežnejšega spola se ne bom ravno branil. Nekaj mi govori, da bom na to 4 dnevno delavnico sprejet, če pa ne, ne bo konec sveta, pa še 20 Evrov kolikor je treba plačat za zavarovanje bom prihranil.
Tiste Slovenske, društveno zastonjske pa naj si nekam utaknejo in veselo pojejo. Pa kateri osel še dela v Sloveniji zastonj?

Pospešeno se učim Italijansko, po 10 besed na dan, jebeš slovnico, važno da znaš parla italiano molto bene.
Si, carisimo.

Ker če se bo kaj ljubezenskega tam čez mejo zgodilo, bo to 95 % Italijanka, ki ne bo znala po Slovensko nič razen nekaj besed. Tisti, ki pa so začeli filmsko zgodbo goriško, s tem hvala bogu nimajo nič. Nikoli se niso ukvarjali ne s avdicijami, ne talenti, vedno isti na Goriški dokumentarni listi.

Galaxia casting je poklicna in elitna fimska casting agencija, ki je speljala veliko uspešnih projektov s velikani Italijanske in Evropske filmske industrije. Tisti Goriški Slovenski filmski klub kljub nekaj uspešnim obmejnim dokumentarcem ene in iste filmske režiserke praktično brez znanja filmanja je Goriška folklora.

Film dragi moji je resen posel, in zdržati dril 32 ur filmske delavnice ni za mevže. Ko sva leta 1995 s legendo italijanske režije, Gianijem Leprejem več kot 50 ponavljala kader sem se zaljubil v film.

Če se bom še v Italijanko, ozirom ona vame, boste pravočasno zvedeli.
Vsak ki se hoče ukvarjat s filmom, pa ve, da v državi s serijskimi volitvami za politično senco nima kaj iskat.

Edini pospešek te države je vabljenje trojke, žal ne one iz samo bedaki in konji

Ko si na dnu, so oni v Bruslju slabi filmski igralci, še vedno igrajo za naš evropski davko plačevalski denar. Za ljudi redko, raje za interes kapitala.

Tako Evropo naj si Bruselj nekam utakne. Hvala bogu, da vsaj dežela fjk, provinca gorica in Goriška občina hvaležno podpira fjk filmsko industrijo in tudi omenjeno delavnico. Gibljive slike razgibajo, kar vsak dan rad skrije.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !