Lordwalsove sanje

So dovoljene, dragi moji, kljub trenutnemu leru. Vsekakor je vredno kakšno, ki se ti zdi simpatično prikupna, osvajati. Ena taka prodaja knjige v trgovskem centru. 3 sem šel mimo, rekel nisem nič, saj žensk načeloma ne iščem. Niti se nisem obremenjal, če me je opazila, nekih hudih debat pa s njo nikoli nisem imel. Da bo treba poiskat sorodno dušo na domačem terenu, je jasno. Mogoče pa lahko kupim eno knjigo, sicer se tam stalno menjavajo, a ta je že nekaj časa. Kaj dosti, če sploh kaj pa ne čakam. Saj Šifrer poje: Najboljše žene so že poročene! Oziroma nekaj takega, pa saj to sploh ni tako pomembno.

Nikoli ne veš, kdaj te zadene Amorjeva puščica, in če punca ni neka velika lepotica bolje zate. Bolje začeti s popolnoma nepoznano na novo, če je njej kaj do tebe, kot pogrevati staro. Če se punca normalno odziva, se ne ustraši starostne razlike, in ji ne Šmarne gore, ne Goriški grad in kakšen park ne delajo težav, potem ni ovir. Vsaka normalna punca ima mobitel, kako pa danes sploh še komuniciraš in igraš igrice? Težko, še težje pa se bo kaj zgodilo. V trgovskih centrih je vse neosebno, toda pustiš se presenetiti, kaj kmalu opaziš, katera je vezana in katera ne. Če ob vsem tem uporabiš še malo osvajalskega talenta, česar mi ne primanjkuje ob takih puncah težko zmrzneš.
Ob vsem tekanju po trgovinah ne ostane veliko energije za klepetanje s njo. Mogoče pa bere ta moj blog? Mnoge ga, pa nič ne rečejo, nekatere že. Mudi se mi kljub prikazovanju Abrahama ravno ne. A nekatere punce pač opaziš, mnoge ne. S prodajalkami je pač tako, vedno isti refreni, s takimi ne bo veliko, ta je bolj molčeče sorte. Kot kaže, in kdor to zanika, laže da tudi letos s mojo službo ne bo nič se ne prav veliko sekiram. Prodajalke niso knjižničarke, če so za stvar, se lahko že na tretjem zmenku rado kaj pregrešnega zgodi. Kako je s knjižničarkami, je dolga štorija. A nikoli ne reci nikoli, s njimi povsem normalno komuniciram. Ene bolj zgovorne, druge manj, monologov s njimi pa se izogibam. Zadeve puščam da tečejo, kaj pa naj bi drugega.

Pridejo dnevi, ko se je dobro malce usest, slišat svoje misli in meditirat. Zagotovo pa so mi všečnejše tiste, ki imajo kak kilo več kot manj. In če prodajajo knjige, mogoče obiščejo še zanimive blogerje na spletu? Kdo ve, čudna so pota ljubezenska, tukaj ne pomagajo ne nasveti Adija Smolarja in še manj Jeseniškega literata Eda Torkarja! Počasi, pravim jaz, ni za hitet. Ponavadi že po nekaj stavkih začutiš, da je kakšna kemija. Če ni, nima smisla osvajat dalje. A bolje počet to, kot pisat doktorat iz političnih ved. Ljubezen premaga ovire vse, za svojo urejenost primerno skrbim, in mečem iz omare nepotrebne cunje.

Športam, vrtnarim, sem navdušen pohodnik, politični satirik in dopustnik, vsega po malem, pri močeh bi lahko rekli.
Mnogi moje generacije so pri teh letih že nonoti, jaz pa veselo samski.

Pobrati se na dopust v kratkem ali ne je zdaj vprašanje.
A bolje se je ukvarjat s knjigarnarkami kot inštitucijami.
Inštitucije oziroma zaposleni tam imajo obveznosti, toda povejte mi kdo jih nima? Da se povsem spodobno živet tudi brez njih, brez ljubezni bolj težko. A te, ki prodajajo knjige so sposobne punce. O sposobnostih knjižničark ne rečem nič. Da ne bo kakih zamer.

Vsi pa smo skriti talenti, samo odkrit ga moramo. Komentarji so odprti, izvolio!

S nekaj besedami lažje poveš,
kot brez besed.

tomaz.svagelj@siol.net

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Lordwalsove sanje”

  1. Stric Marč pravi:

    Mortda pa bo taprava prebrala tale blog?

  2. lordwales pravi:

    Računam na to

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !