Ona

Deveta nebesa, znamenje in kar je teh reči – dragi moji – zgodilo se je kot v Hollywoodskem filmu, in bilo je več kot resnično. Dan je bil vse prej kot obetaven, nevihta in še malce toče zraven. Sem samo malo poklepetal s njo, če je že prišla mimo. Bil sem prijazen, kot vedno, leta se nisva videla, mogoče na daleč, kaj več pa ne. Povabila me je na kavo, čeprav ženske nerade vabijo. Lahko bi ostal do večera, a se mi je mudilo domov.

Šele tam v kavarni mi je postajalo jasno, da sem na nenačrtovanem zmenku, kjer je šlo več kot odlično. Težave take in drugačne, a vse se da premagat s nekaj dobre volje. Njen nasmeh pove. In ko odhajam iz kavarne s njeno telefonsko, kar ne morem verjet. Če tip pokliče sorodno dušo v treh dneh, je še upanje. Jaz sem že naslednji dan. Pogovor je tekel sproščeno. Ko sem v mestu, povabim na kavo. Ker je ona že.

Šlo bo počasi, a se ne mudi. Do kam bo prišlo, ne vem. A v mestu, ki ga živim desetletja se je našlo novo upanje. Nekaj srčnega. Ne, nisem se še zaljubil, a dolgoletno znanko spoštujem. V časih, ko vse propada, ko se ne moreš ne s državo ne zasebnim nič dogovoriti, spremeniti ali obrniti je tak randi, kot se tudi reče, več kot terna. Če inštitucije niso naredile nič zame, bo pa mogoče ona, s srčnostjo. Občutek, da si končno našel smisel življenja ali pa se ti to samo zdi, sorodno dušo je podoben 9 nebesom. Če ne bilo te telefonske, bi se spet zame izgubila v tem kar velikem mestu. Ni najhujša izguba 2 služb. Hujše je ostati sam na stara leta. Tega pa si nihče ne želi. Ona ima dušo, in nasmeh. Me je očarala? Kdo ve, pustil sem bom presenetiti. Vsaka zgodba sorodnih duš se nekje začne. Pa sem že mislil, da sem izgubljen v tem kar velikem mestu. O njej ne vem veliko. A ji s veseljem prisluhnim, in ona meni tudi. Me kar ima, da bi čimprej uletel v mesto. A neučakan nisem. Po toliko letih čakanja na dekle svojih sanj kar težko preklopiš na romantične obrate. Sem pa jo kar takoj vprašal, če je samska. Je.

Lepo je sorodni duši že s enim klicem polepšati dan. Družiti se v mestu s sebi podobno dušo, to so več kot sanje. In so dovoljene. Kakor ne smem bit razočaran, če ne bo Amorjevih puščic. A občutek da ne smem zavreči te prilike, mi nalaga odgovornost. Do sebe, in do nje. Da lahko na nek način spet gradiš lepši svet, je prijeten. Če mi je šlo leto in pol do tega torka samo navzdol, se mi zdi, a mi gre spet navzgor. Še vreme je poslalo lepše, ko sem se moral posloviti od nje.

Čisto nič nisem zmrznil. Nekaj mi govori, da sva se ujela, nisem pa v to še vedno prepričan. Že leta nisem bil tako dobre volje. Pisal pa bom še sem ji prijazno namignil.

Sveta ne moremo spremeniti – lahko pa spremenimo sebe.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !