Nič pošte. Nič klicev. Moj klic.

Odkar sem ji mailal, da začenjam s drugo, niente posta. Meni je tako v redu, na to drugo pa te dni veliko mislim, tudi poklical sem jo. Občutek, da mi končno v življenju gre tudi navzgor, ne pa samo navzdol je božanski. Usoda je tako odločila. Če pa bom tudi s drugo zvisel, bom pač začel s tretjo.

Bolj kot politične s slamnatim mandatarjem in Ivanom Vogrinom poskušam kogarkoli pred klicanjem na Večer jih prepričat za moralni mail. Ki je praksa zahoda. Nekakšen lojalnostni program. Mi smo vas brcnili na cesto, vi pa ostanite zadovoljni s nami. Navadno bivšim zaposlenim firme na zahodu ponudijo še kakšen popust. Tega nisem preverjal, je domneva, a tako munjeni niso, da ne bi odpuščenim delavcem ne bi ugodneje ponujali blaga in si tako povečali tržni delež. Odpuščeni delavci v Wolsfagnu dobijo ugodneje avte, ker so odpuščanja v avtomobilski industriji v 1000 ni težko izračunati dobičkov na račun bivših zaposlenih.

2 randi bo pač počakal do ponedeljka. Ko bo zanesljivo lepo vreme, optimizem in romantika. Priliko velja zagrabiti s obema rokama.
Kljub trenutnemu občutku, da se nič ne premakne. Uspešna romanca je več kot ne vem kakšne denar, služba in nazivi. Vedno vem, v kaj grem, toda dolgo nisem zmogel jo povprašat za telefonsko.
Zdaj je to srečno za mano. Pravzaprav kako narava poskrbi, da se 2 nasprotnega spola ujameta. Meni, ki sem pri teh zadevah bolj počasne sorte dolgo ni potegnilo med srečavanjem nje po ulicah. Bolj kot se po ženskah oziraš, hitreje zvisiš. To ni zdravo. Tudi govorna retorika, če se s neko ujameš, prekaša retoriko poslancev. Kaj kani pa z mano naredit sončna, še oni tam gornji ne vedo. Če bi sam krošnjaril po želenih firmah in šejkal ( se rokoval ) s vsemi tam sedečimi bi bil jack in delo imel. A tega ne smem ker sem v njihovem zaposlitvenem programu.

Država ima tudi zame kot sveže pečenega s statusom invalida zagotovljenih 300 evrov mesečno, toda hudič je, kdo od tam sončno ali senčno sedečih bo klical na želene firme. Jaz pri hudiču rabim ta denar, ta romanca, ki zdaj začenja nekaj tudi stane. Pa ja ne bo ona vedno plačevala, to je pod mojo moško častjo. Če si kavalir, pač častiš. To, da je ona prvič po ne vem koliko letih ji štejem v dobro.
Rad delam, ljubim to državo, spet rad hodim na zmenke in življenje je lepše. Manci Košir pa se javno zahvaljujem za pobudo knjižničnih bralnih bralnih krožkov. Socialna vključenost dela čudeže, ljudje ki so skoraj odpisani čudežno zažive polno socialno življenje. Manca, nekakšna mama socialnih programov vključenosti v družbo je za izključene naredila več kot vsa politika skupaj.

Zato Manca Košir iskena hvala, ob začetku upam uspešne zgodbe.
Vse dobre zgodbe se nekje začnejo. Magari na prvem zmenku. Zakaj pa ne?

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !