Lahko verjamem samo še v ljubezen?

Dragi moji, objokovat svojo (ne)srečno usodo nima najmanjšega smisla. Da se kaj zgodi, so za to randiji, no ja na tem področju nisem kaj prida uspešen. Glede na to, da se izjemno trudim, imam še upanje. Kljub večnemu občutku stanja nad prepadom. Ponavljajočemu tekanju na banko – ostati brez prihodkov ni prijetno, a so na srečo vsaj prihranki ostali. Ostati – in obstati.

Je ljubezen na daljavo samo še mogoča? Poznamo na milijone uspešnih partnerskih zvez na tisočih km razdalje. Ko lahko končno rečem, da me je pamet srečala. Sicer malo pred Abrahamom, kar je še vedno bolje kot nekaj let pred 100 letom. Lahko še verjamem državi? Glede na vse to referendumsko – vollno sranje prav veliko ne.

Kaj mi najprej ostane? Da se najprej poberem na banko, spet podpisat tisto klinčevo pogodbo, in se čimprej pobrat v mrzle kraje.
Ta mesec začeti program 101 delovna ura je enako vožnji avta brez zavor. V najboljšem primeru julija. Zakaj ne bi zdaj vsaj en teden planinaril in pohodniško raziskoval meni najljubše Gorenjsko – Italijansko – Avstrijske obmejne kraje in odklopil v nulo?
Ne vem katerič klicarit zavod za zaposlovanje se mi preprosto ne da več.
Mail s mojimi predlogi za delo so dobili, vedo kje sem, potem ni težav. Ker nič v tej državi ne deluje več, je najboljša ostat doma in izkoristit družinsko stanovanje v mrzlih krajih. Zomer frišer rečejo tam, kjer se jim turizem kot povsod po državi dobesedno sesul.
Ker v tem poslu ne bom nikoli več delal, mi dol visi.

Verjamem pa še vedno v nove randije s njo, dolgo letno dopisovalko in občasno osebno družbo? Verjamem, kot verjamem da bo te Klinčeve krize v tem državi enkrat konec. Ker nikjer ne piše, da se bo kaj zgodilo, ni kaj pričakovat. Za drugimi kiklami sem nehal tekat.
Če česa ne morem, so kratka razmerja. S mojega stališča je vsako gledišče jasno, pozabi na prvenec, uživaj s prihranjenim, poskušaj srečo s brezplačnimi nagradnimi igrami in upaj na njeno naklonjenost. Mogoče tudi na njen objem. V državi prostega pada k Grškemu scenariju pač ni realno pričakovat, da bo skorajšnjega 50 letnika kdorkoli zaposlil. O tem zaposlitvenem programu države že vrabci čivkajo, a se ne zgodi nič. 2 ta mesec naj bi začel. Katerega smo že danes?

Kakšne temperature bodo v naslednjih dneh vemo.
Kakšne so v zomer frišer krajih, kjer tja do konca junija lahko računam še na kakšno popoldansko osvežilno ploho vemo.
In bil bi velik osel, če bi šel zdaj v ta 101 urni program, nenazadnje mi nihče nič ni ponudil, stroški za telefonade pa samo naraščajo. Če ne zvoziš te 101 ure ne dobiš nič, financirat pa moraš sam potne stroške in malico, nisi niti nezgodno, kaj šele penzijsko in zdravstveno zavarovan.

Napram temu je status prekarno honorarnega dela božanski.
Tudi vrhovi, posebno če jih gledaš od spodaj so božanski. In božansko bo, če se mi bo ljubezem zgodila. V tem vmesnem času pa bom bral Primorci beremo, jeseni pa spet hodil na bralni krožek.

Vmes, ko bom doma pa vrtnaril, blogal, gospodinjil in družbeno kritično aktualno pisal. In šel na Večerov piknik, literarno delavnico jskd in še naprej izpoljnjeval brezplačne nagradne igre.

Vrednost dobitkov, če poklikaš vse in pošlješ vse kupone, lahko celo preseže 300 evrov mesečno. V manj kot letu dni sem s tem dobil protivrednost minimalne plače, pa sploh nisem šel do daske.

Očitno se delat v tej državi pod temi pogoji ne splača.
Samo moj vrt mi prinese letno za minimalno plačo pridelkov.
Zato lahko rečem, s nekaj rezerve, da verjamem samo še v ljubezen!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !