Spam naš vsakdanji

Tega plevela se ne da iztrebiti s motiko, temveč s vztrajnim odjavljanjem in uporabo maila pri stricu Googlu. Še posebej petki so težki, če cel dan visimo doma. Kliče ta pa ta s te pa te firme, bumf slušalka dol.
Ali pa: » Gospa se hecate od mene ne boste dobili niti centra » Zgubljen čas, za nas občane, in za telemarketarje, ki morajo poklical 500 ljudi, da dobijo oziroma prepričajo enega v pol urnem razgovoru za en sam posel.

Prav zato se v nekaj dneh odpravljam na več kot tedenski dopust v mrzle kraje. Tako in tako je poletje, ko vsem dol visi, zakaj ne bi smelo še meni? Odzivnost nagovorjenih je še pred poletjem enaka nuli, zdaj ko je napočil čas kislih kumaric, pa je globoko pod nulo. Naredili zame pa tako in tako ne bodo nič, če sam ne bom. Ne čudim se, da je Slovenija gospodarsko tako na dnu, če se nihče ne puli vsaj v medijskem svetu za talente. Recimo današnjih Primorskih novic nisem niti povohal. Pa nisem nič prav nič zamudil.

A rekorder spamanja je tisti ekslibris iz Ljubljane, ki sem ga kar 5 odjavljal, vedno je ista in edina gospa na drugi strani na široko v mailu pojasnjevala, za je kriva baza, in da me odjavlja. Do naslednjega spama, dokler mi 5 niso popustili živci in sem jo skoraj poslal v vse krasne. Potem je bil končno mir. Zame se bo tako in tako premaknilo, kar bom sam premaknil. Zato v ponedeljek potujem. Enega in istega sranja vsak dana imam poln kufer. Pri nagradnih igrah ne odneham, pošljem oziroma sodelujem na vsemu. Če to lahko počne bivši župan moje občine, zakaj ne bi smel tega jaz. Pri občinskem glasilu, na katerega pošilja geslo nekaj ljudi in tistih 3 brezplačnikih, ki še izhajajo, so gvišni dobitki. Bolje kot se jebat 8 ur na šihtu za narodov blagor in mobingiranje sitnih šefov. Naj si te službe vtaknejo nekam, jaz bom tako in tako v prihodnje samozaposlen kot publicist in novinar, pa tudi kot poklicni igralec brezplačnih nagradnih iger.

Me je pa lani že drugič zvila šlamparija Dela marketinga, prvič so me pred nekaj leti pozabili naročiti na ona plus, a ne pozabili poslati bom za 40 evrov. Drugič pa so mi poslali 2 enaka planinska zemljevida, enega sem poklonil gospe ki je danes dobila majico v glasilu Komenske občine.

Drugega ne morem reči, čudoviti brezposelni časi, da sem 9 mesecev vlekel brezposelnost, en da bi moral oddelat eno samo uro šihta. Po 18 letih jebanja za ljubi kruhek sem končno nekaj dobil od države.

A nekaj vem zagotovo:

Če me bo kdorkoli na katerem koli šihtu mobingiziral eno samo minuto, mo naslednjo minuto lahko že iskal naslednjo mono za vsakodnevno jebanje na šihtu.

Gleda na to da več kot milijonov Italijanov in Italijank sploh ne išče več dela, živi pa bolje s manj denarja, bom tudi jaz s vsemi temi dobitki od nagradnih iger preživel.

Danes sem spet postavil rekord plus 10 poslanih. Saj sploh ne vem več, na kaj vse pošiljam. Pozna pa se pri tele marketarskih klicih na moj mobitel. A ko začnem govorit, me niti ne poskušajo ustavit. In nato butnem slušalko dol.

Samo lani sem dobil karto za Krvavec, 2 planinska zemljevida, majico Komenske občine, vikend paket v Mokricah in 10 evrov darilna kartica.
Se sploh še splača delat?

Ob taki ignoranci, aroganci, apatiji, brezvoljnosti in molku kajne dragi mediji, nič več vam ne bom lezel tam kamor rado smrdi.

Bi dodal še kako kletvico se menda to ne spodobi

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !