Na cesti sanj humoreska

Na cesti sanj je Karli iz Haloz, pretolkel že nič koliko blatnih kolovozov, lukenj in šodra, ki se tako rad vsipa v njegove pošvedrane čevlje.
Če živiš, si rojen in tam obstaneš, v Halozah, potem si večno obsojen na to blatno šodrasto cesto sanj, upanja in večnih, saj bolje bo.
Lahko se prepustiš žlahtnemu opoju rujne kapljice, pridelane iz zrelega grozdja goric, edinega proizvoda Haloz, ki ga nikoli ne zmanjka.
In pozabiš na vse skupaj v sladkem opoju.

Pozabiš in si pozabljen. Za to pa Karli, ki zaradi svoje inteligence malce izstopa iz povprečja » no ja, pa bomo še enega za zdravje » Haloških goric, a ga nič ne mika v prestolnice širjave, je vzel edino službo, kjer si tudi v Halozah gospod, poštarja seveda. Državna služba s 8 urnim dopoldanskim šihtom, pisma, srečke in neštete nikoli preštete reklame. In Haloški psi, ki preizkušajo svojo in hitrost njegovega mopeda.
Radi pa šavsnejo, ko prestavlja med prvo in drugo, najraje pa zagrabijo njegovo levo nogo kljub desnemu prepričanju. Moped zariba, on pa ima obgrizeno nogo in zgubljen čas. A kaj bi to, te preklete srečke, s katero mu poštarca vsako jutro napolni poštarsko torbo. Ker preredki v Halozah hodijo na šiht, in so vedno doma kakšni strici in tete, gredo ekspres srečke dobro v promet. Takole čez palec pri vsaki 3 bajti.
A Haložani ne bi bili, kar so, posebno če je kak kozarček za zdravje preveč, če ne bi silili poštarja s rujnim, kar vedno odkloni.
Hujše je, ker ga vedno, trezni ali nabrani, silijo, ko jim proda srečke, da čaka, da jih popraskajo. Medtem ko čaka, se praska za desnim ušesom. Če ni nič se hitro pobere s pošto k naslednji bajti, če pa je več kot 5 evrov, jih mora tja do 100 evrov izplačati, in ker veselja pri hiši kar ni konec, tudi njegovega šihta zgleda da še nekaj časa ne bo.
Več kot 100 evrov tako in tako ne zadene nihče, a če pade stotica, potem je pošta ostalim raznošena šele pozno popoldne. Čarga pa taka, kot da bi padel milijon Evrov. Karli vesel, da ima zastonj kosilo, ključ od pošte ima, ker poštarca ne čaka, Haložanom pa je ravno, kdaj jim prinese pošto, srečke in reklame. No ja, vsaj pit ga po letih poštarjevanja ne silijo, natočijo mu raje jabolčnik brez alkota in kaj primaknejo še za pod zob.

V teh od boga in države pozabljenih goricah je samo prečastiti Vinčencij nekako nad vso to srečo, pri nedeljskih mašah pridga proti tej poštni pregrehi, ki bo cele Haloze na kant spravila. A ker nekaj dobitkov je le, kajnede, se mu dobitniki med pridigo sladko muzajo, poparjenci pa preklinjajo boga in državo. A ena med njimi, Vesna, pa ne tista ne čakaj na maj, je kako bi rekli, malce zagledana v intenegentnega poštarja, ki Haložanom prinaša srečo.
Med zagledanostjo in pogledi so globoke Haloške grape, ki jih poštar Karli mora ob delavnikih s ropotajočim mopedom s obveznim pasjim spremstvom v dobro sebi in Haložanom premagati. Ko ga le dobi, ob šanku tistega edinega bifeja daleč naokoli, ga le vpraša:

» Čuj Karli, bi še meni prinesel kaj sreče? » med sladkim muzljanjem in zardevanjem, » Pa ne srečk, raje mene kaj poljubi, če si me upaš! » mu še navrže.

Karli se kislo nasmehne, » Se bova dobila na sobotnem plesu, še izjavi » pospravi jabolčnik in sendvič, svojo torbo in je že na mopedu.
Saj veste, kdor drugim po službeni dolžnosti deli srečo, ta kar pozabi, da bi tudi Vesna, postavna Haloška punca v najboljših letih, lahko njemu delila srečo s poljubi. Sreča pa je vedno na strani drznih, to pa Karli ni.
A ko se spušča po strmem Haloškem klancu v grapo, se le ozre za njo.

» Fest punca je, kar zastonj bi mi s poljubi delila srečo, a hudič je, ker jo mora on najprej poljubit. » zavzdihne, dvigne gas, prestavi v višjo, in že so Haloški psi za njim. Res je, kdor drugim deli srečo, na svojo predolgo čaka.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !