Hiša 1300 post

Vsaka hiša dragi moji je tako trdna, kakor trdne temelje ima.
Če hiša upanja nudi nekaj več, kar manj ponuja družba kot celota, je to vredna zadeva. V eni taki hiši naj bi prevzel medijsko promocijo. Temu se reče tudi piar. Zakaj pa ne? V enem tednu so se zvrstili telefonski pogovori, so pa oni prvi ki so me poklicali. Zdaj, ko sem tik pred zdajci imam dobre občutke. Da se bom končno rešil enega in istega sivega vsakdana, in lahko kot prostovoljec tam pri njih uveljavil državno invalidno. Za opravljeno delo!

Da ti nekdo v teh časih, ne da bi se za to kaj preveč trudil, kot oddal prošnjo njihovi centrali v Ljubljani, sploh karkoli ponudi, to je že skoraj čudež. Tisti, ki me najbolj poznajo, saj veste kaj hočem reči. Tam nikogar ne poznam, niti na spletu ne. Prihajam v okolje, s katerim sem neobremenjen. In sploh so oni prvi, ki so mi kdajkoli ponudili aforistični večer. Pisanje člankov njihovih prireditev in delavnic veselega decembra mi bo v veliko veselje in čast. To je delo, ki je poslanstvo, in ga s veseljem opravljam že 29 let. Mogoče sem s tem angažmajem bliže novinarskim sanjam. Po 2 letih agonije spet nekaj zaposljivo otipljivega. Še najtežje bo prepričati prebivalce tega malega trga, kjer je lokalna knjižnica poleg hiše vsaki 2 delovni dan zaprta k večjemu obisku. To je pogoj, da zažive njihovi programi.
Tej hiši lahko rečemo tudi medgeneracijski center.
Najboljše v tej zgodbi je, da o osebju te hiše ne vem popolnoma nič, razen kako se kliče šef.

Glede na to, da mi na Krasu zaposljivo ni uspelo v 2 letih nič razen enega neuspelega razgovora, upam da bo moje prostovoljstvo v tej hiši dobro steklo. Verjamem v njihove socialne programe, nenazadnje ti programi pomagajo, da se ljudje izognejo raznim uličnim propadanjem.
Za ta angažma sem vrhunsko fizično in psihično pripravljen.
Mali trg pa ima vse, kar človek rabi, tudi trgovine, pošto, banko. Sonček je, in ti skuštrana. Socialna vključenost pa je pogoj, da se bomo rešili vseh posledic odtujenosti, neoliberalizma in bančne luknje.
Danes je na sporedu Karitasov klic dobrote. Toda kako pomagati ljudem v brezupju, če nimaš kje vzeti prostih evrov niti za všitje zadrge bunde? Ta angažma mi ponuja več kot dostojanstvo, je lahko dobra karierna možnost. In vse dobre zgodbe se začnejo v malih krajih.
Hvaležen sem jim, da so mi dali možnost, upam da bom upravičil njihovo zaupanje. Če delam, koristim družbi in sebi.
Bo pa moje življenje in delovanje zdaj lokalnega značaja.

Za boljšo družbo moramo sami najprej kaj narediti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !