Razlog za veselje

Mogoče pa se mi obeta najlepše Božično darilo, kdo ve, a je treba še malo počakat. Čaj pri šefu hiše me v vsakem primeru jutri čaka.
Bom kaj zdaj pogrešal Gorico? Niti ne, enkrat na mesec bom še uletel tja. Vipava je turistični kraj, a sam nimam nobene volje za fotkanje. Po prvi plači, če bom sprejet. In če bo to fotkanje v dvoje, toliko bolje. Zadevo je treba vzeti pozitivno, manjši potni stroški, socialna vključenost, delo. Kaj pa če bo ne? Bom preživel. Porazov sem vajen, zmag tudi. Če sem malce manj po trgovskih centrih toliko bolje za moje finance. Sem malce pogledal za cene Fame v Vipavi, več kot odlične. In če sem že tam, res nima smisla nosit denarja ostalim trgovcem. Tudi s cenami v Vipavskem Mercatorju sem več kot zadovoljen. V tem malem trgu je vse, kar si človek zaželi. In ker prav veliko knjižničark tam ni za srečat, je to za mojo dušo odlično.
Tista, ki pa je v podružnici Ajdovske knjižnice, je razumevajoča.
Toliko več pa je v Vipavi medicinskih sester.

Znašel sem se v novem okolju, kar pa se ne bi zgodilo, če ne bi bilo slovenske Filantropije in žal že bivše tajnice hiše Željke.
Že 2 sem bil na Starem gradu, trikrat pri izvirih Vipave. Kaj vam še rečem? Če malo pogledam na Vipavske in okoliške punce, mislim da bi vsaj minimalne šanse pri eni imel. S vsemi puncami tam, s katerimi sem do zdaj imel opravka, bolj formalno kot zasebno, je velika sprememba. Karierno mislim, da je to pravi kraj zame. Zdaj mi je končno jasno, kje tiči vzrok, da sem pri vseh prejšnjih simpatijah zaribal. Mogoče pa je ravno Vipavska sapca kriva, da so tam ljudje drugačni, bolj odprti kot drugje! Celo formalno gre lažje kot drugje, to največ šteje. Že to šteje, da so te veseli, ko spet prideš. Da te pozdravi, pa ne veš niti njenega imena. Marsikje sem iskal prostovoljstvo, najbolj so zaribale knjižnice, kulturne hiše, tudi športna hiša. A vse poraze sem sprejel častno, in se obrnil še na Slovensko filantropijo. Da se da, dokazuje moja odlično pripravljena aforistična in bralna delavnica. Da bi koga do delavnice navdušil s svojimi aforizmi, se mi še ni zgodilo. Celo nasmejal sem obe poslušalki. Da želim nič drugega kot delo, pa mislim da je več kot pozitivno. In če me vzamejo bom zagotovo upravičili njihovo zaupanje. Če pa ne se jim bom zahvalil za možnost. Vesel sem, da se da v dobi neštetih mailov vse uredit še vedno osebno. Hvala vsem tam doli v Šalari, na kmečki v Kopru in ulici 1 maja v Sežani. Nisem še za odpis, nič mi ne manjka, ko malo finančno pridem k sebi, se bom pridružil še Vipavskim planincem. Stvari gredo na bolje, če sam kaj spremeniš. Kot sem rekel, Gorice ne bom nič pogrešal. Ljubljanske megle pa še manj. Kadar se mi bo zahotelo, bom iz Vipave na pobočju Nanosa, planinskem raju. Blizu je tudi Gradiška tura, konec tedna pa se da tudi prespat v Vojkovi koči na Nanosu.

Pa še to:

Ko sem bil leta 1984 na mesečnem planinskem taboru na Pologu, je bila s nami tudi Marija Fabčič iz Vipave. Nasproti hiše na trgu Pavla Rušta je omarica ao pd Vipava, njen brat je alpinistični inštruktor, mislim da je na sliki v steni tudi ona. Marija je zdaj uspešna direktorica enega od oddelkov Ljubljanske občine. In zdaj mi povejte kako da lahko v Vipavi funkcionira vse celo ao? Drugje ista mantra:

Ni možnosti se ne da se res ne

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !