Božička

Nekaj mi govori, da mi bo ta božič brez snega prinesel Božičko.
Tudi se mi približno zdi, katera bi to utegnila biti. Stvari se po 20 novembru odvijajo s bliskovito hitrostjo. Mogoče so prazniki zadevo malo upočasnili, pustimo tisto znano, je samska ali ne, pri sanjski ženski že prvo srečanje pove vse. Vse pelje v to smer, ne bom pa razočaran, če nič ne bo. Na srečo vsaj v Vipavi ni nobene plastične Božične smreke, pa tudi sevanja tam ni. Je pa zato toliko več izvirnih jaslic. Saj je Božični čas, celo na trgu Pavla Rušta so že postavljene. Kdo ve, mogoče lahko čez praznike celo uleti kakšen klic.
Velike so možnosti, da katera od oboževalk zadevo prestavi v višjo marčo. Jaz zdaj ne vem nič, razen to, kjerkoli se v Vipavi pojavim, prijazni s mano. Ne bi si želel, da bi katerakoli zaradi mene pustila fanta. Nisem zahteven pri sorodni duši, videz je še najmanj pomemben. Starostna razlika? Spet ne rečem nič, žensk se ne sprašuje po starosti. Upam, pa da bom v veliki hiši, kjer bom rehabilitacijsko zaposlen, praznoval Abrahama. Predvsem sem sam prišel tja, nihče me ni vabil, ponudil pa sem jim svojo pomoč. In če se mi je do sedaj vedno dogajalo, da sem mislil, da bo ta, zatreskala vame, sem se vedno motil. A zdaj čutim tisto kemijo, je pa pri nekaj uradnih srečanjih težko kaj pričakovat. Sem pa ji rekel živjo, eni od teh, in je prijazno ozdravila, jaz pa šel dalje. Sem pa v dobrem mesecu v Vipavi spoznal več zanimivih in zgovornih žensk, kot prej desetletja.

In kako v Sežani, Novi Gorici? Tam težko srečaš kakšno prikupno, vse so malo orto. Predvsem preveč govorijo. In preveč štejejo ure in proste dneve. Jaz v veliki hiši ne bom nič štel, če bo prevoz, bom brez težav podaljšal. Kar pa se slavistk in kompetarivisk tiče, vem za eno dokaj normalno. Ifigenija Simonovič. Njene kolumne sem tudi naključno zbral v Ng knjižnici, knjižničarka je mlela. Naj grem k kolegici, po kaj, po spoved? Teh kompetarivističnih spovedi imam poln kufer, Ifigeniji se je podstrešje malo prezračilo, ko je v Londonu študirala lončarstvo.
Zdaj ni drugega kot čakati na 16 januar, numerično dobra številka.
Še nekajkrat v Novo Gorico, ker cel teden doma ni zdravo.
Zato mislim, da bo v naslednjih tednih razgibano, če bo tudi razmigano, ne rečem nič. V službi uraden, po službi dober žurer, brez alkohola.
In ko se človek po desetletjih vrača spet v normalno službo, je dober občutek. Ja, dogaja se mi veliko. Če se mi bo še zgodila ljubezen, kapo dol. Če človek zna potegnil črto in reči dovolj. Vsaka normalna ima mobitel. Je pa res, da meje med normalnim in nenormalnim skoraj ni.
In verjamite mi, da medicinke že pregovorno veljajo za najboljše ženske. Karierno nesejo marsikakšnega dedca, so vrhunsko izobražene, razgledane, strokovne, delovne, s velikim smislom da delo v kolektivu in s varovanci.

To je to, dragi moji, lordwalsa je končno srečala pamet, malo pozno,
a še vedno bolje, kot nikoli. Za vsak primer:
tomaz.svagelj@siol.net

Vesel Božič vsem

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Božička”

  1. Stric Marč pravi:

    Stereotipi ne veljajo vedno in povsod. V moji mladosti je veljal stereotip, da se medicinke znajo zaščititi. Moj prijatelj se je ujel na ta stereotip.

  2. lordwales pravi:

    Bolj kot zaščita me skrbi, ali februarja plača sploh bo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !