Zaposlitvena mantra

Ko imamo poln kufer vsem mogočih svetovalcev, gremo sami v akcijo, in se nenapovedano pojavimo pri potencialnem delodajalcu. V mojem primeru sem še dalje prisiljen sodelovati s njimi, saj sem vendar oseba s statusom invalida zrsz, kar mi omogoča v primeru rehabilitacijske zaposlitve nadomestilo za 101 opravljeno uro 300 Evrov na mesec.
Vse je potekalo korektno, sam sem dal vse od sebe, tudi povedal, kaj bi tam počel, in zakaj sem invalid zrsz.

Ker s tem nisem prostovoljec brez plačila, sem lahko samo zadovoljen. Večini brezposelnih, brez statusa invalida, preostane samo prostovoljno delo. Pa še to je težko dobit. Tudi večna mantra, da zavod za zaposlovanje ne naredi nič, ne bo držala. Zame so naredili ogromno, in zato samo hvala vsem mojim svetovalkam. Začetek službe je blizu, pa tudi moja sprememba življenjskih navad. Mali kraj, nikjer velikih trgovskih centrov, še knjižnica ni odprta vsak dan. A ker je to edina ponudba, sem vzel. Po sistemu bolje drži ga, nego lovi ga. Ker je v tem kraju veliko človečnosti, sem rad tam. Še najtežji so dnevi pred šihtom.
Pri iskanju dela pomaga samo osebno obiskovanje potencialnih delodajalcev. ( preberite romanizirani življenjepis nekdanjega Večerovega novinarja Ivana Dolenca za dolar človečnosti ) In nič drugega.

Upam, da se mi zdaj vsaj eno leto ne bo treba ukvarjat ne s prošnjami za delo, uradno brezposelnostjo, a na sončni ostajam. Ne bom rekel,
da živim v najboljši državi, a to je edina, v kateri ostajam. Ta dom upokojencev, kjer bom delal, je nekaj 10 metrov od škofijske gimnazije. Zdaj je ustavno sodišče izenačilo osnovne šole s javnimi, in jim prisodilo 100 % financiranje države. Diplomatsko se ne izjasnjujem za nobeno stran, sta pa v tem malem kraju dom upokojencev in škofijska gimnazija med največjimi zaposlovalci. Zelo pomembna za razvoj kraja. Zanimivo, v vseh ustanovah, kjer je uprava izrazito leva, ali pa se vsaj dela, da je, me niso hoteli. Zato sem mnenja, da je treba v službah pustiti politiko doma. 100 % financiranje vsega šolstva v Sloveniji s strani države je treba razumeti kot načelo enakopravnosti. Nenazadnje je zasebnih šol manj kot javnih. Zaenkrat 100 % velja samo za osnovne šole. In čas bi bil, da se nehamo partizane in domobrance, in skupaj stopimo naprej. Moje delo s upokojenci 70 plus bo predvsem psihološko. Domovi upokojencev bodo preživeli vse krize, za javne knjižnice in kulturne domove nisem najbolj prepričan. Domovi upokojencev se bodo zaradi staranja prebivalstva še gradili, če pa se bo kakšna javna knjižnica zaprla, ali zmanjšala zaposlitve, bomo to vseli s razumevanjem. A stare ljudi, ki rabijo nego, in jim svojci ne morejo pomagat, je treba nekam namestit. Brez javne knjižnice recimo Nova Gorica ob 3 v sosednji Gorici preživi, brez doma upokojencev pa ne.

Ta dom upokojencev, kjer bom delal kot animator za varovance, je zasebni. Delovna efektivna je visoka. Koliko minut pri 50 zaposlenih v Ng knjižnici gre zaradi čikov in kofe pavz v prazno, pa raje ne bi. Da en bo kake zamere. To pa res ne. Drži, v javnem sektorju me nočejo, zato sem šel v zasebnega. V zasebnem sektorju se ne pritožuje, v javnem pa

To je to dragi moji, končno me je srečala pamet.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Zaposlitvena mantra”

  1. Stric Marč pravi:

    Verjetno misliš dom oskrbovancev.? Srečal se boš z velikim številom ljudi na predzadnji postaji . Na mentalni ravno boš lahko veliko pridobil.

  2. lordwales pravi:

    Zagotovo. pa še enega in istega doma se bom rešil, no ja, domov med tednom bom hodil v glavnem na večerjo in spat. Pa kar 2 bralna krožka bom imel, poteg ostalega.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !