Prekarc honorarc

Na žalost nisem več, za razliko od večine sotrpinov in sotrpink sem imel srečo, da sem bil honorarc prekarc ob stalni službi. Ni slabo, sploh ker sem od doma pisal politično satiro za Toti List, Večer, umes pa še za 2 leti uletel s isto temo na Mariborsko Katedro. Sem in tja še kakšna reportaža, leta 2008 tudi honorarji od tiskane Blogorole.
Bila so leta, ko kljub mini malni plači in mini malnim honorarjem nisem vedel kam s denarjem, in sem ga nalagal v varčevanje. Bil sem tudi 2 nominiran kot družbeno – politično – angažiran bloger za edino blogersko nagrado Večerov bobu blog.

Za Večer oziroma Toti list sem pisal 7 let in en mesec, imel v Totem listu 247 objav, s tem kar dobro zaslužil, bil lojalen firmi, kar sem še zdaj. S vsemi na Večeru v dobrih odnosih, zdaj tam kot na Delu in Dnevniku nadaljujem kot angažiran pisec pisem bralcev. Imam talent za družbene teme in notranjo politiko, dotikam sem tudi socialne politike.
Raje kot marnje o statusu prekariata sem raje prekarc honorarc, magari za honorar, vreden nekaj evrov. Vse šteje, tako Evri kot centi, pa še penzija se ti dan za dnem nabira. Sem poskrbel, da bom imel vsaj eno leto socialni mir, sicer brez plačane penzije in zdravstvenega zavarovanja, a s 300 Evri in nezgodnim zavarovanjem v programu zaposlitvena rehabilitacija oziroma delovno usposabljanje v domu starejših Pristan v Vipavi. Za Večer smo od 1 aprila 2013, ko so nas nagnali, prekarci honorarci persone non grate.
12,12 evra neto honorarja je težava, ne vem koliko tisočev Evrov za gala Večer bobu bob 17 januarja letos pa mala malca. Še bolj kot je rekel moj bivši urednik Totega lista, zero honorarji, moti odmevna tišina uredništva Večera do bivših stalnih honoracev. Smo vredni vsaj enega telefonskega klica na leto? Smo bili kolateralna škoda pri reševanju Večerove zgube, zdaj pa ko je nula, vsaj nekaj razgovora Halo Maribor ne bi škodilo. Ravno dragi pri takih honorarjih nismo, zamerili se tudi nobenemu nismo, saj smo vedno merili enake vatle do vseh strani. Uporabi in odvrži?

Mene osebno prekarni status ne moti, niti me ne bi motilo, če bi Delo uvedlo Naš list, rubriko politične satire. Kako bo hondlanje s Večerom šlo dalje, ne vem, vem pa, da brez honorarcev in honorark ne bo posebne številke Večera ob bližajoči se 70 letnici. Če pa bo kaka okrogla miza o položaju nas, bivših in sedanjih honoracev na Delu, s veseljem uletim. Vzamem pa kakršen koli naročen novinarski angažma. To počnem honorarno prekarno že 30 let, in ne vidim ovire, da tega po šihtu in ob vikendih ne bi mogel početi.
Najbolj pa me dvigne neplačevanje novinarskih prispevkov občinskih glasil.

Kako zgleda prekariat, sem občutil marca 2010. Tekst za Toti list sem oddajal ob sredah zvečer, tisti dan sem bil v Ljubljani, takoj po prihodu domov sem že s drisko in trebušnimi krči tekst napisal in oddal, nasledji dan preležal, hodil samo na wc in kaj popit, in glej ga šmenta:

Naslednji četrtek objava poslanega tisti dan, ko me je zvilo.
Kakorkoli že, čez 2 tedna začnem v Pristanu v Vipavi.
Novinarske sanje bom živel dalje, ko si finančno opomorem, bom na eni od ljudskih univerz blizu Vipave dokončal srednjo šolo. Potem pa, če bo financa zdržala, še stara čomba na novinarstvu na fdv.
Upam da brez bergle,

Zaenkrat pa je zame najpomembnejši Pristanek v Pristanu.
Ostajam dalje državljanski novinar, za slovensko filantropijo vodim aforistično delavnico in bralni krožek enkrat mesečno v medgeneracijskem središču v hiši sadeži družbe Vipava.
Pa še Štajerščine sem se s začasnim delom za Večer nalezel.
Ostajam večni optimist.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !