70 let Večera – s grenkim priokusom!

Dragi moji – v časih, ko je vsak 5 Slovenec na zdravstveni negi, vsak 10 pa na demenci, je težko razmišljat o takih in drugačnih letnicah, ko pa veš, da je edina preživitvena nadaljevati s delom v domu starejših. No ja, Večer je preživel, s kolateralnim rezom, za politično satiro pa od ukinitve Totega lista leto dni nazaj skrbi kar parlament.

Ob aferi Veberkom ne bomo razmišljali, koliko je baz vojaških in civilnih obveščevalcev, v Sloveniji, ki bi jih morebitna prodaja Telekoma Nemcem razkrila, raje recimo, kako koncentrirano Slovenci in Slovenke sploh še beremo cajtunge. Prebivalstvo Slovenije se nezadržno stara, sprememb in pomoči, da bi si mladi in malo manj mladi ustvarili družine, pa od nikjer. Če Vitota s socialnega faksa skrbe revni, naj ga potolažim, da dokler nismo 70 plus ni problem delat in zaslužit. Mogoče bi ga moralo skrbeti, s čim in kom bodo svojci 80 plus letnikov plačevali domove za starejše? Da je kar 500 diplomantov tega faksa brez obveznega pripravništva, tega ni omenil. Večer gor ali dol, če imaš službo, kakršna koli je že, in ne živiš na Štajerskem, med malico na šihtu za kako minuto s veseljem na hitro prelistaš Slovenske novice. Misel dneva na zadnji strani, vici, Aljanina karikatura, terna in lepotica dneva. Nato pa nazaj na šiht. O novinarstvu, vsebini Večera, študiju novinarstva, avtu in svoji družini je s statusom zavodskega invalida in pravice in dolžnosti do skromno plačanega dela nemogoče razmišljat. Samo svoji visoki fizični in psihični kondiciji se lahko zahvalim, da od 5 tedna šihta pri upokojencih kaj narediš tudi doma, greš vsako soboto na potep v naravo, bil sem tudi na nekajdnevnem dopustu. Novinarje Večera pa vabim v te zadnje postaje življenja, ker ti ljudje največ rabijo toplo človeško besedo.

Če bi se še enkrat rodil, bi zagotovo dokončal srednjo šolo, se vpisal na novinarki faks, ga končal in začel na dnu v desku enega od Slovenskih medijev. A zdaj prihajam ob delovnikih domov preutrujen, da bi me pisanje medijev kaj preveč zanimalo. Zato s toliko večjim veseljem vstanem, da grem na šiht. Čeprav še vedno verjamem, da bo o malih ljudeh s ogromno voljo do dela Večer še pisal, sam sem se rešil zadjo minuto. Prvo plačo sem od sončne dobil 3 dni pred blokado računa.
Bolj kot objave v Večeru se veselim glavne terne, če jo dobim, takoj organiziram čargo za Večerov desk. Bila so leta 2007 – 2014 jebat ga, nisem jaz ukinil Totega lista. Zato vsaj s enim stavkom ob 70 letnici Večera omenite bivše sotrudnike Totega lista! Edinega političnega lista Slovenije. Ne pozabite, kar je bilo dobro, in da je imeti glagol.
Zakaj se vedno udriha po najrednejših ne vem, vem pa, da bo marsikakšen novinar in novinarka Večera čez desetletje ali dve v domu upokojencev.

Takrat bomo taki, kot sem jaz, najboljša družba in pomoč.
Za naraščaj pa bo morala naša vlada odpret tošl, kako je s lopovskim kapitalizmom vemo. A na srečo, so vsaj razmere zaposlenih in varovancev v domovih upokojencev glede na ostali realni sektor odlične. Zato naj še dalje ostanejo dobre zgodbe v Večeru!
In naj se ne zgodi, da bodo plače novinarjev in novinark Večera manjše od dohodkov ljudi na robu obupa, katerih zgodbe razkrivajo. Realno stanje Slovenskega gospodarstva je slabše v kot v toliko kritiziranem socializmu.

Vaš bivši zunanji stalni sodelavec
Tomaž Švagelj

( Jaks bil ste moj najboljši urednik, ko bom prvič v Mariboru, vam s veseljem častim pijačo )

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !