Nekaj malega o sodelavkah

Imam pač to srečo ali nesrečo, da delam v ženskem kolektivu, in da še vedno bolj kot o sanjski ženski razmišljam o svojem opravljenem delu in naslednji plači. Ker pa na bivše ni za prisegat, se je treba ozreti za bodočo, predno mi pobegne s drugim. Take imamo, dragi moji. Nekaj dni za praznik of sem odklapljal, in se predvsem naspal. V času, ko hudič pobira celo najboljše, ni hecov. Kot rečeno, storjeno in narejeno, nekih velikih idej trenutno nimam, razen tistih, za ideje pod odejo. Še vedno pa ne razumem ljudi, ki dobe minirano plačo za eno leto javnih del, da bodo potem razen podpore kaj dobili. Dobili ne bodo nič, to je dejstvo. Novica, da je sodelavka samska, še ne pomeni, da bo tudi moja. Ne vem, v kako smer gredo zadeve, a še vedno sem raje čez dan na šihtu, kot v moji vukojebini. Zdaj bi pasal en vroč tuš.

» Položaj dobiva obliko sranja, predpostavljamo uspostavitev novega vprašanja«

Zagotovo ta, ki jo imam v mislih, ni napačna. Kot dejstvo, da službe ne boste dobili, če ne greste osebno na razgovore. Skratka hudič je, da neke prihodnosti pri naših plačah ni, a vsaj v trgovino lahko greš. In s čem samsko sodelavko najbolj navdušiš? Tudi o tem trenutno nimam nobenih idej. Razen da navijem budilko in grem spat. Je pa dobro, da veš vsaj njeno ime. O čem več, ko bo čas za to. Bolj kot s ženskami se ukvarjam s delom, pogodbami in varčevanjem. In izpitu za avto, In mojem prvem avtu, stari kripi. Ne bo imela ne leder zicev, ne oblazinjenega volana, ne kromiranih platišč. Bo pa peljala naprej in nazaj, pa še žlajfi bodo zrihtani. Kaj potem, če imamo novo ministrico za šolstvo. Kaj imam jaz od tega? če grem na šiht, imam nove ure in zastonj kosilo. In vsa ta jebeba psihoza šolskih počitnic, kdo bo pa delal? In razmišljanje o samski sodelavki še ne pomeni vzpona na Mont Everest. bolj na kaj Prekmurski razglednik. In kaj naj vam še rečem, razen odmevne tišine, ki vlada v logih mojih bivših do mene. Ma klinc jih gleda, da sem bil taka mona. Medicinske sploh niso slabe punce, posebno tiste, ki ne kade. Čez kakega pol leta bo jasno, kdo od nas novih bo ostal ali šel.

In na odklopu mi je celo uspelo vzeti v roke knjigo: Resnica o Lilli.
Seveda kot vedno padam na najbolj izobraženo, na mojem delovnem nivoju. Če bo ki iz tega, nimam pojma. Prav preveč zgovoren na šihtu nisem, Kosilo 15 minut. Pojem pa vse, kar mi dajo, zakaj pa nebi, saj pošteno delam. Jutri bo sonce, spet, se mi zdi, in sonček je, ona pa skuštrana. Tak grejo te zadeve, usoda združi, če pa nič ne bo, bo služba ostala.

Sam pa ostajam stari, dobri Lordwales, in če mi bo v ljubezni uspelo kot na mojem vrtu, ni da ni.

Ostanite v cvetju, in ne pozabite, če ne morete imet otrok, jih ne posvajajte. V vipavi so te stvari jasne, energija malega mesteca in izvirov Vipave pa se odraža povsod po kraju.

Na sodelavce pa na srečo ne padam, res ne!

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Nekaj malega o sodelavkah”

  1. kecurjeva pravi:

    kaj so se ti pa posvojitve tako zamerile?! : (

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !