Socialni podpiranec edini žirant literarnega natečaja ob 150 letnici Vipavske knjižnice

Dragi moji, saj ni res, pa je, po mojih podatkih je konec lanskega leta veselo vlekel socialno podporo, v hiši sadežev družbe Vipava ( Slovenska filantropija ) imel nič obiskovalcev na literarnem večeru, kjer naj bi predstavil svoje romane. Prišla je samo njegova mentorica, upokojena učiteljica, a tudi njeno psihično stanje je bolj tako.

Bizjakovo je boljše, a da ni povsem gladek je jasno.
Dovolj pameten, da se uspešno izgobiba fizičnemu delu v domovih upokojencev, v javna dela gre kadar je nujno potrebno.
Sam za primerjavo za okoli 140 ur fizičnega dela na mesec dobim kakega 10 več kot on, ki nič ne dela.

Skupaj je le sklamfal literarni zbornik Ajdovske knjižnice, bog mu daj zdravja, kaj naj še drugega zapišem. Še najmanj zamerim, ker me je skupaj s 9 ruknil ven. Kljub šifram je objavil 25 sebi primernih, ne on ne ta 25 ne bo nikoli od blizu videla nobene literarne šole.
V glavnem nekaj upokojenk s preveč časa in premalo talenta, pa še nekaj boemov njegovega tipa za povrh. Vsa ta dita, s Tomažem Mahkovicem in podobnimi ni niti piškavega oreha vredna.
Vse bi samo delali ne. Človek jim ne bi nič zameril, če bi ljudje vsaj njihovo pisanje brali, a jih ne bere skoraj nihče, razen njihovega literarnega kroga, ki pa ko se gre za kak posamičen literarni večer njihove dite, ni od nikjer.

Ne o Bojanu Bizjaku, ne o Tomažu Mahkovicu ne boste našli ničesar v resnem tisku. Takim ljudem pomaga samo delovna terapija pri upokojencih en teden je dovolj za se zbrihtajo. Točni niso nikoli, o tem, kolikokrat je samo Bizjak zamudil na šiht, raje ne bi.

Jaz nikoli. Zdaj veste, zakaj je tako težko razumet vse tiste, vključno s knjižničarji, ki jim ni treba 6 do 8 ur dnevno fizično delat.
Za Bizjaka in njemu podobne delodajalci vedo da ne vidijo ure da se jih s šihta rešijo. Ker se z njimi nimajo kaj pomagat. Lepo je vleč socialno podporo da se jo potem razkadi v oblakih cigaretnega dima in kozarčkih rujnega

Vsi boemi niso kadilci in prijatelji rujnega večina že

Vsemu temu ni kaj dodat

Poslano na boemski literarni natećaj

Počuti se sama v mestu, med tisočimi ljudi, ki ves čas hitijo mimo nje. In kdo je ona? Rekli bi ji lahko, tudi predmestno dekle.
Ki se vsako jutro ob svitu vozi na delo v mesto. Kjer je skoraj nihče v množici ne opazi, a na delu hitro opazijo, če je ni.
Je predstavnica generacije srednjih let, ki ji nikakor ne uspe uloviti partnerja. Bo ostala večna devica? To pa že ne, saj je bilo v mladosti kar nekaj priložnosti za skoke med rjuhe. Anja, tako ji je ime, je radoživo dekle. Tajnica sitnemu šefu, ki pa mu ni do mečkanja s njo. Mogoče se še leta ne bi nič spremenilo, če ne bi šef zaposlil mladega, sposobnega in delovnega sodelavca. Težko bi rekli, da se je med njima kaj pletlo in zapletlo, a za odtenek raje je ob mračnih jutrih hodila na delo. Firma, kjer je službovala, se je ukvarjala s tisoč zadevami, preživela več ali manj s eno samo. To so bile sejemske hostese.
Moških za ta posel niso najemali, saj so njihove stranke vedno želele postavna, vitka in lepa dekleta s nekaj šarma. Sejmov pa v mestu in sosednjih državah ni zmanjkalo. Šef Rogovilček je tarnal, da ni niti za plače, a so vedno spolgali. Hostese so prihajale in odhajale, kot so se pač vrstili sejmi. Med vso to organizacijsko vnemo sta se s novim sodelavcem težko zbližala. Za spoznanje osamljenejša se je v vsem tem sejemskemu cirkusu počutila. A prišel je dan, ko je njen novi sodelavec ob vsej delovni vnemi opazil njeno prisotnost. Še bolj pa njen bujni dekolte. Ime mu je Nejc, kaj pa drugega. Naj bi bližina zbližala?
Kje pa, treba je bilo čakat do tradicionalnega piknika firme za hostese. Kot vsako leto, se je pri organizaciji edinega družabnega dogodka firme na leto zapletlo. Šef si je za letos zaželel ribji piknik na barki, s nekaj vožnje po zalivu sanj. A kaj, ko se je že pri vkrcanju v prijetnem obmorskem mestecu kapitan in kuhar barke Ante nalezel rujnega.
Ko takole med čakanjem na novo kapitansko moč, ker je prisotni spal spanje pravičnega, čakala naša glavna osamljena protagonista na lepšanje v dvoje, se v daljavi oglasi večerni zvon. Šef Rogovilček je že ob vsej nervozi, ker je situacija zaribala, že v višjih kličočih tercah. Malo ga za trenutek umiri mimoidoča mična gospodična, pri kateri ne veš, ali je bolj slečena ali oblečena. Na njej pa vse poplesuje, a šefu je do piknika, ne do njenih melon. Situacija se še vedno ne premakne nikamor. Nejc zadevo miri s besedami: » Nič nam ne bo ušlo, dajmo barba nekaj glasbe, pa kakega zvrnemo, malo zaplešimo, pa bo ta cajt novi barba odplul s barko sanjam nasproti. » Res je, ker je večer še obetal, se na pomolu le prikaže nadomestni barba. Sodelavci firme že pošteno lačni, ga rukne šef » sardele trikrat plavajo, v morju, na ražnju pa še v želodcu, poplaknjene s rujnim » Ni bila najboljša izjava leta, kje pa, nekaj umes pa že. Ko so takole pripluli na sredo zaliva, večerja s sardelami, kruhom in rujnim že skoraj mimo, barba Ante, ki je prišel k sebi, nadomestnega kapitana vrže v morje, da se malo zbrihta.
Sam pa zasidra barko, rekoč » do jutra ne gremo dam » že malo nadelani veseljaki pa ga milo gledajo. Kaj pa naj bi drugega, ob tako stiskaškem šefu Rogovičku, ko se gre za službene zabave. Anja in Nejc sta manj kot meter narazen, je to začetek ljubezenske romance?
Nekaj se plete, se pa na ribiškem pikniku v zalivu sanj nikakor ne razplete. Kdaj pa se bo, če ne tam? Ante skrbi do jutra za zabavni program, še celo oblečenega šefa vrže v morje, da se ohladi.
Sodelavci pa le zberejo nekaj cunj, da ne bi s svojim korenjakom strašil tistih nekaj sodelavk firme. Vsi skupaj, s Antejem in nadomestno ohlajenim kapitanom obujajo spomine. Na neke druge, žal minule boljše čase. Ti sedanji, ob zvokih nostalgije, niso niti piškavegega oreha vredni. Zgodi pa se le prvi poljub med našima protagonistoma.
Na poti ljubezni obetaven začetek. Se že zvezda repatica utrne na jasnem poletnem dnevu. In ker jutri ni šihta, kar oblečeni, zaspijo proti jutru na barki spanje pravičnega. Če ni pravice, nam vsaj ribji piknik preostane. Časi so naklonjeni hostesam, nam tudi, že na pol budni, malce v rožcah razglabljajo. Časi nam res niso posuti s cvetjem, bolj s trnjem, tuli šef. Pa se oglasi šefica hostes Meri: » ( malce v rožcah ) » Kakšno si si že pošteno privoščil, ženi pa razlagal, kako garaš na službeni poti. » Ni da ni », malce dremav odgovarja šef Rogovilež.
Na obali se oglašajo psi, galebi kričijo, in lep dan se obeta.
Pa še kolektivni dopust, boga mu, krići šef. Po pameti, mu zaposleni odgovarjajo, pa s kakšnim kondomom. Obe barbi že s poslednjimi močmi zaplešeta še sirtaki ob zvokih Grške glasbe, kakšno mimoidočo še mal po rit pošlatata. Ne pozabita niti šefu stisniti v roke računa, ker je za gotovino popust, šef jima kar na roke odšteje. Šef dobi za še kakšen izlet gajbo dalmatinskega, zraven pa še ocvrtih sardel, ki so ostale. » pa nobenega pohujšanja vas prosim, banda zarukana. » in rukne s obema barbama še poslovilni špricer. Na koncu zbrano žurirajoči ugotove, da ni važno, ali črno ali belo, važno da dobro teče. Počasi zaspijo. Anja in Nejc objeta, šimpanz Fredi, ki je delal družbo zbranim, ravno lupi banano. In ko je že dan, ga vsi dobro potegnejo tja proti poldnevu. In malo čez poldne se vrnejo v pristanišče sanj. Sanje so dovoljene, pa še kolektivni bo. Šef še zdeli dalmatinsko, malo potipa šefico hostes po ta zadnji in že hiti na zaslužen dopust. Na pomolu ga že čaka šofer s bmw. Ostali, zaposleni pa kot vedo in znajo, domov ne gre nihče.
Hitro pokličejo taksije, in s njimi na lepše. Na letališče seveda.
Sezona sejmov je bila uspešna, pa zakaj si ga ne bi malce privoščili na kakem rajskem otoku, v gozdovih Skandinavije ali narodnih parkih zda?
Kam pa potuje šef? Pri njemu se nikoli ne ve, niti s katero je.
Pa saj zato je, šef. Kdo bi mu to zameril. ( Anja in Nejc postaneta par )

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !