Priporočilo dobrim možem

Veseli december, je mesec, ko vsi trije dobri možje adventnega časa,
Sveti Miklavž, Božiček in posvetni dedek Mraz radi prinašajo darila, ne ravno vsem, ta bogatim pa že. Ti jim zagotovo nastavijo kar cele mize, ker študentska hrana in tople zokne, to ni vredno njihovega stasa in glasa. Tista znana, da bog, država in kapital deli največ ta bogatim, na ta revne, posebno še prekarne novinarje in novinarke, navadno pozabi, kaj pa bodo, ti ne bodi ga treba?

Naj bodo veseli, da imajo pogodbo, delajo pa lahko vse, samo pravic nimajo nobenih. Pa saj je poklic novinarstva poslanstvo, živi pa se od zraka, kot vsako leto, se bodo tudi letos časopisne uprave za Božič mastile s šunko in hrenom, za novinarske prekarce pa nisem ravno prepričan, če bo ostalo za kak dek šunke?

Rek, da ne moreš biti tako slabo plačan, kolikor dobro delaš, ruši novinarske standarde, to da večina novinarskih redakcij dela na prekarni pogon, ni niti več novica. Prekarstvo, nam bo več ostalo, se je v novinarskih hišah tako razmahnilo, da bi lahko na vhod fdv lahko postavili napis:

Bodoči novinarji in novinarke, opustite vsako upanje, da boste kdaj redni novinarji in novinarke s vsemi sindikalnimi pravicami.

Sramota je, da se dan danes več zasluži s vsem, kot pa samim novinarskim delom. Še najlažje s kako sedmico, pa tudi če je dobitek nižje vrste, ni hudega. Da boga ni, ugotavlja tudi novo pečeni voznik taksija, legendarni režiser » Babica gre na jug » za Oskarja nominiran, Vinci Vogue Anžlovar. Niti za vratarja na tv nacionale ni primeren, pa kaj ni ravno nacinalka sofinacirala njegov Selfi brez retuše?

Nam slehernikom, novinarskim talentom, ki bi bili v kaki bolj normalni državi redni in nagrajeni novinarji in novinarke, ne preostane drugega,
kot socialna podpora, in ne novinarski kšefti. S nekaj šparanja ja bo čez leta kak publicistični prvenec, se mi zdi? In ne pozabite, samo propadli in pogotni tajkun, ki je pokradel Delu revijam več kot 40 milijonov evrov, je na cesto spravil več kot 100 odličnih novinark. A brez retuše, pokorno javljam, da dokler imam za bio jogurte, se nimam kaj pritoževat! Zjutraj spim nekaj ur dlje kot prekarni novinarji in novinarke, in kar je najpomembnejše, svoboden sem.
Ni mi treba poslušat nobenih mantr, hodit na kolegije, se pogajat s uredniki, če mi objavijo kako pismo bralcev, v redu, če pa ne, tudi!

Važno je, da je ministrica za zdravje zdržala 40 let brez bolniške, ostalo bo že, saj se nam brezposelnost manjša in gospodarska rast viša!
In dokler se police trgovin šibijo od dobrot, smo v raju!

Tomaž Švagelj
publicist

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !