Knjiga kdo bo tebe ljubil

V državi, ki ima kar dve med sabo ločeni inštituciji, ki se ukvarjata s knjigo, izvirno literaturo, pesništvom, pomočjo in sofinanciranjem tiska knjig, Jak in Jskd, se ni za čuditi, da tako državna kot občinska sredstva za nakup knjig knjižnicam strmo padajo. Res pa je, da je med vsemi knjigami, ki jih nakupijo knjižnice, le nekaj % izvirne Slovenske literature in pesništva.

Kaj nam je za storiti? Mogoče razmisliti o knjižnem botrstvu, kjer bi se lahko vsak odločil, kakšno knjigo bi doniral, in donacijo izvedel na pultih knjižnic ali kar preko knjižničnega portala cobiss. Druge ni, saj občine nimajo, država pa ne da, kot pred leti, ko je bila radodarnejša. Sicer vse to spominja na zgodbo o zajcu in kislem zelju, kam pa preseliti knjižnične večere, glede na to, da knjižnice postajajo dnevno shajališče in pribežališče mnogim, ni vprašanje za milijon evrov! V mestu, ob meji, Sežani, ki ne premore nobene knjigarne, bukvarne ali papirnice s vsaj nekaj knjigami, bo glede na povedano, potreben samoprispevek. V letih gnilega socializma se je s njim zgradila marsikakšna lokalna cesta in zadružni dom, je pa res, da so takrat bile knjižnice skromnejše, s manj knjigami, manj zaposlenimi, manj dodatnimi programi, bile so cenejše. Ne smemo pozabiti, da je prvo knjižnico in prvo poklicno knjižničarko Sežana dobila šele na začetku 50 let, obratovala pa je v enem samem prostoru. In kdor je gledal žal nedokončan dokumentarec o zgodovini Sežanske knjižnice preminulega Jadrana Strleta, je lahko izvedel, da je bil med prvimi in najbolj zagretimi bralci nove Sežanske knjižnice dolgoletni direktor prej delavske, kasneje ljudske univerze, Pavle Škrinjar, avtor izčrpne foto monorafije o zgodovini Sežane. In ni naključje, da je sodobna, prenovljena in invalidom na vozičkih prijazna Kosovelova knjižnica ravno v Polarjevi hiši.

In ker je v izčrpnem članku Helene Race, ob imenovanju mag. Magdalene Svetina Terčon kot edine prijavljene, za nov 5 letni mandat ranateljice, moč prebrati prostorsko stisko knjižnica za večerne prireditve, predlagam Kosovelovo sobo. Kjer bi bilo mogoče povabiti tudi odmevnejše literate, publiciste, pesnike, športnike in igralce, in tudi manjša vstopnina ne bi bila napačna, saj knjižnica ne teče na etični pogon. Čakamo pa na nov roman mlajšega Slovenskega avtorja ali avtorice onkraj meje, na tej strani pa imamo obetavno avtorico, ki je doma v isti vasi, kot g. Pavle! Kar se pa bukvarne pri Kosovelovih tiče, te rabljene knjige so vredne vsaj pol Evra, poklanjanje podarjenih knjig pa je razvrednotenje knjige kot dela kulturne krajine in zgodovine Slovencev, saj kot bi rekel Breht, knjiga je orožje, vzami jo v roko!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !