Sloni brez potnega lista

Video slona, ki jo je v iskanju hrane v Laosu, ker jo je na Kitajski strani meje zaradi poplav zmanjkalo, in jo ubral kar čez mejni prehod, je nasmejal milijone. Mi, Evropljani, če ne potujemo izven meja Eu, ga ravno tako ne rabimo, saj je samo strošek. Doma znane domače, 10 dni pred pustom se zdi, da so si šeme že nadele maske. Letos jim političih, pa tudi družbenih tem, za katere je obvezno kriv pust, ki jih bo na pepelnično sredo dobil s btom po glavi, ne zmanjka. Pa takole, če pogledamo čez palec, niti ne živimo slabo. Sploh mi, na meji, ki se zdi, da se spet večajo kolone kupcev, proti Italiji. Pa ni samo Ikea v Vilešu in Etaliy na nabrežju v Trstu, ista stvar, ki vleče, pa ne zato ker je najceneje, raje ker je kvalitetno in made in Italy. Italijani znajo, in Roberta, s katero se srečam navadno v ponedeljek, se nič ne pritožuje nad plačo, ki najverjetneje en presega Slovenske povprečne plače. Vedno nasmejana, vedno ustrežljiva, kakšni stalni stranki da tudi kak škonto, ne moti je nič, niti črnec pred vhodom, niti škavace okoli tega najcenejšega diskonta daleč naokoli. Kakšna stvar tudi malo dražja, kot pri konkurenci, a kvaliteta, ki je vrhunska.

Tako okusne čokolade nisem kupil že leta, sploh pa ne po tej ceni, a v ustih se kar cedi. Če je ta diskont v neugledni soseski, kjer je še sosedov pes siten in kar naprej laja, nas v dobro voljo spravi bližnja vila, s dvojnim balkončkom, in pokritim sprehajališčem v obširnem parku. Takoj čez cesto je kmetija, s mogočnim glavnim poslopjem, kjer pridelujejo sivko. Kot da bi bil nekje v Toskani ali Apeninih, pa si v bistvu manj kot streljaj od tiste meje, ki nas še vedno ločuje. Tiste obledele fotografije, Leota in Bumace, vsake na svojem valju, na svoji strani trga Evropa ali Transalpina, kakor vam paše, da nas še zdaj opominjajo na prelomne trenutke padca šengenske meje, ko sta jo naš Rop in Italijanski Prodi dvigovala. Lahko je ta mozaik na skupnem trgu ne vem kakšna turistična atrakcija, a nobenemu se v tej neugledni Svetogorski soseski, kjer je nobel samo katoliška cerkev, ne splača odpreti niti najbolj zanikrne betule. Preživela je samo trafika na koncu caprinove ulice, pa dentist in en avto salon, dobro, celo predobro se drži edina trgovina daleč naokoli, čez ograjo pa slovenski dijaški dom in vrtec. Še malo naprej elitna večstanovanjska zgradba, ki jo je začel graditi propadli Kraški zidar, dokončali Italijanski gradbinci. Čez Svetogrorsko cesto ena od propadajočih Coroninijevih vil, s bližnjega parkirišča pa lep razgled na Števerjan, Oslavje in Brda. To je Svetogorska četrt, kjer so Italijani v manjšini, nobel vile v glavnem prazne, mamic s otroškimi vozički pa skoraj ni na spregled. Tam proti bivšem Solkanskemu bloku manjša industrijska cona, pa tudi manjša Agrarija, s nekaj njivami, pa tudi nekaj podzemeljskih objektov, in naslednja vojašnica, kjer se odlično počutijo fazani. Ta nobel Italijani jasno dane stanujejo v tej nedogledni soseski, ki je za razliko od bližnje Piacute, kjer se vsaj nekaj dogaja zardi Slovenskega kulturnega doma in osnovne šole, to kar Italiji daje colorit.

Ricci e Poveri. In vsi, ki se v Sloveniji, zlasti v javnem sektorju, pritožujejo nad premajhnimi plačami, naj se za nekaj ur sprehodijo v tej revni soseski. Kjer je pobiranje hrane iz kant nekaj normalnega, kjer so begunci del skupnosti, in kjer živi na 10 pripadnikov različnih ljudstev. Kjer s ene splača več niti trgovin s sadjem in zelenjavo. Je pa zato soteska dobila nekakšen fitnes center. Skozi sotesko točno ob uri vozi mestni avtobus, ki ni poceni. Odkar je v Italiji Evro, se je število revnih ljudi povečalo, In stara gorica, mesto na meji, s tisočletno tradicijo, je mesto, iz katerega mladi bežijo. Ker v njem ni varnih služb, prihodnosti, in še manj javnih del, vsaj ceste v Svetogorski četrti so zadnjič videle nov asfalt pred desetletji.

Benvenuti nel Montesanto

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !