O moških copatah in razpadajočih škornjih slovenskih vojakov

Prepričan sem bil, ko sem 19 januarja uzrl s avtobusa na Jesenicah, ko sem se vračal domov, plakat takorekoč zadnje predstave Moška copata Ranka Babiča Ibra, sem nasedel komedijskemu spinu. Še najmanj ena repriza bo, konec februarja v Kranjski gori. Država, ki niti ene brigadne skupine ne spravi niti do tega, da bi se vojaki znali premikat po vadišču, rabi komedijo. In to komercijalno, za povprečnih 15 Evrov na osebo. Gledano na povprečno, dejansko pa realno plačo tja 800 evrov v Sloveniji, Slovencem in Slovenkam ne gre slabo, da si ob vseh položnicah, vrtčevske lahko dosežejo tudi nekaj 100 evrov na mesec, lahko privošči drage komercialne predstave. Ki so še enkrat dražje od amaterskih gledališč, kjer v povprečju stanejo tja 7 evrov.

Bil včeraj v diskontu, v neugledni četrti, na območju nekdanje vojašnice, nekaj korakov od Severnega Goriškega kolodvora. Nosil sem konzerve, in vse ostalo kot zmešan, a še vedno zapravil 3 evre manj kot za eno karto komercialnega teatra. Za ta Italijanski diskont, ki ima v Italiji več kot 200 trgovin, vse so pa v najrevnejših četrtih, kjer je veliko tujcev, sem že pomembna stranka, kjer so prijazni s vsemi kupci, kar se jim bogato obrestuje. Nizke cene, kvalitetna roba, škvace in umazanija povsod okoli diskonta, in črnc, ki tam dežura ves čas odprtja diskonta. Ni nadležen, če ga pogledaš, pozdravi, v glavnem čaka, da kdo od kupcev pusti voziček, on ga pelje nazaj v vrsto, in iz vozička pobere tisti Evro. Tako se jih čez dan nabere nekaj 10, kar je več, kot če bi hodil na šiht, je pa zanimivo, da konkurentov nima.
Ti črnci so pred vrati vseh diskontov v Italiji, tudi pri Jičiju, na Občinah, kjer je treba voziček voziti tistih nekaj 10 evrov do parkirišča, ker drugače evra zaslužka ni. Žal že bivši Jiči je bil legenda, bil je samo upravnik kooperative, ki je imela najbolj znan in obiskan diskont na Občinah, če je kakšna stranka kakšno pripombo imela, je vrgel kašeto s sadjem in zelenjavo po tleh, tukaj jo imate! Kričal je na zaposlene dokler je mogel, in do konca svojih dni ustrajal na naslonjaču, ki je bil bolj razpadel, kot odvrženi na smetišča. Dopusta in zasebnega življenja ni poznal, njegov dom je bil diskont pri Jičiju. Kjer se še danes dobi vse, kar si človek za jest in pit poželi, a po višjih cenah kot pri diskontni konkurenci.

Medtem ko diskonti v Sloveniji cvetijo, naša vojska razpada.
Dobesedno na terenu. Škornji zdrže 2 tedna, nato zgube podplat, nekaj vojakov je dobilo zaradi slabih škornjev ozebline na stopalih, celo njihov terenec je zletel s ceste. S tako vojsko bo težko braniti Evropo, sploh zdaj, ko ima celo policija boljšo opremo kot vojska, ki je vedno po opremi in usposobljenosti nad policijo. Slaba uteha je tistih 200 evrov štipendije za životarjenje s dobrimi 700 evri začetne plače poklicnega vojaka. In če se lahko te dni kdo smeje, je to Ibro, šteje predstave in zaslužek, zagotovo zasluži več, kot predsednik države.

Ljudstvo pa samo zamahne s roko, kaj nam bodo te novice, zdaj ko imamo Gorske sanje, denar ni važen. Dokler je za špežo v najcenejših diskontih, se ne pritožujemo. A vedno pogosteje slišimo:
Nekaj položnic prejšnji mesec nismo plačali, jih bomo ta mesec.
Čudna je ta država, kjer poklicni vojak dobi dobrih 700 Evrov plače, komedijanti pa računajo povprečno 15 evrov na osebo!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !