Polfinalist

Hudič je, če človek zajadra v pesniške vode, pa se sploh nima za pesnika, moja malenkost poudarja, da sem slab pesnik in na vseh natečajih zvisim. Ker že leta pošiljam moje aforizme in literarno prozo Marjanu Pungartniku za največjo in edino pesniško in literarno bazo v Sloveniji, sem in tja tudi kaj pošljem na kakšen natečaj. A ker ima hudič mlade, kjer jih je najmanj treba, me selektorji dajo v polfinale, in to pesem, napisano v 15 minutah, zgleda da sem imel navdih.

Ker ni bilo neke hude evforije, ko je bil Marij Čuk, zagotovo spoštovanja in hvale vreden pesnik, polfinalist pesniškega turnirja, bilo je v Sežani spomladi 2016, jaz pa zraven kot gledalec. Sem podobno taktiko od organizatorjev Muz pač pričakoval, mail in to je to.
Ker nisem poslal, da bi šel v finale, pa tudi viseti tam poleg v Mariboru nisem imel najmanjšega namena, saj rabim s vlakom cel dan, da pridem tja, se mi zdi klicanje njihove organizatorke na mobitel tako tako. Ta muza, ki me je klicala, ni bila ravno prijazna, strašno se ji je mudilo, » zakaj pa se prijavljate, če ne mislite priti? » pojasnim, da pošljem na vsak natečaj, ona pa nazaj samo, da bom v zborniku. Rečem še hvala in to je to.

Zdi se mi, da so nekateri večji pesniški festivali postali brezosebni, brez duše, vse skupaj deluje neprijazno, na horuk, samo da speljemo, pa bo. Ker od pisanja pesmi ni počenega groša, če odštejemo tistih 500 Evrov od založbe Pivec za pesniški turnir, pa še za to moraš biti dvakrat poleg, kar te stane več kot je nagrada, se res nima smisla gnati za te pesniške natečaje. Pošlješ in če pošljejo vabilo, je to skoraj vse, kar se lahko zgodi. Če nič nimaš za napisano pesem, ni res nobene potrebe, da bi se mogel na nekem festivalu, ki ni ravno v sosednji občini, dokazovat. Saj to ni Fabula, ki celo deli brezplačne knjige finalistov, če rešiš njihov nagradni kviz. Je pa fajn občutek, da te kdo osebno sploh pokliče, če bi to bilo še s strani medijev, bi bili Indija Koromandija. Ko smo že pri pesniških, zbirkah, in kar je teh reči, pesniških zbirk skoraj nihče razen žlahte in prijateljev noče kupovat.
Če je sodobna pesem družbeno angažirana, še kdo prebere, si je vsebine pesmi skoraj nemogoče zapomniti, če se ne gre za ponarodele Prešernove, Gregorčičeve in Pavčkove. Pesnitve so trenutek dušnega odklopa, in če me vprašate, kdo je trenutno največji Slovenski pesnik ali pesnica, nimam pojma. Je pa dobro, da vsaj na večjih pesniških natečajih najbolj znani pesniki niso večinsko finalisti. In ne pozabite, da je največji honorar za izdajo knjige v Sloveniji, gre za Tito in tovariši, dr. Jožeta Pirjevca, 7000 evrov. Za 25000 izvodov zgodovinske biografije najbolj znanega in kontroverznega balkanskega državnika, voditelja in za mnoge narodnega heroja. Če hočeš, da ti neka založba izda pesniško zbirko, jo moraš v naprej plačat. Tudi zato se gnati za uvrstitve na pesniških natečajih nima nobenega smisla.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !