Nekaj dohtarskih

Največja vrednota našega časa je čimdalje ostati zdrav, pri eni zavarovalnici, ki se je ne menjuje, s čim manj ali nič čakanja po anbulantah. So pa nekateri dohtarji, kot ta Šime Kopilovič iz Pirana pravi kerlci, saj, ko gredo v penzijo, svoje paciente pošljejo kar na občino. Po zakonu bi morali tri mesece obveščati paciente o prenehanju dejavnosti, ne pa jih pošiljat na občino. Ker je Bosman, Piranski župan, dohtar, nič ne olajša situacije.

Si pač je ta Šime po Pilatovsko umil roke, kot si naša Rkc v primeru nasilnih župnikov. Jih premesti, a jih ne odpusti. Tudi za božje služabnike, ko se gre za kazniva dejanja, velja civilno pravo. Če bi se kaj takega zgodilo v šolah, to bi bila afera, zaradi katere bi odstopali državni sekretarji in šolski nadzorniki. Učitelj ali učiteljica, pa takoj k preiskovalnemu sodniku. Kje je v primeru tega župnika javno tožilstvo?

O nenasilni družbi je bilo veliko govora, kronika pa nas vsak dan o tem obvešča. Od pijanih voznikov do kaznivih dejanj. O moči in nemoči institucij, odgovorov, ki jih mesece ni, tudi. O gasilcih, in sredi dneva za narodov blagor s prižganimi sirenami hitijo na nepomembne intervencije, kot so manjši požari in prometne nesreče. O požrtvovalnih gorskih reževalcih, ko planinka skuri kočo, zaradi nje zgibe cel dan. Za to ne dobe niti fičnika, a skoraj v vseh državah Eu je gorsko reševanje dobro plačana služba. Pa tudi o položnicah, za humanitarne organizacije, kjer so plače zaposlenih nebeške. Vse to so ponarodele, če temu za dobro vago dodamo še zanič tv program, je zdaj najboljši in najbolj zdrav vrtnarski. Je pa res, Slovenija gospodarsko okreva, a ko pri Abrahamovih letih ostaneš brez službe, te reši samo invalidska upokojitev. Koliko strpna družba smo, do drugačnih, je znano. Nihče seveda ne bo zaposlil ljudi s blagimi duševnimi težavami, kaj šele s težjimi. Če že, pa za najslabše plačana fizična dela. Seveda imeti duševne težave še ne pomeni, da vsaj na nekaterih področjih niti enakopraven ali celo boljši, od normalnih, ki pa spet imajo težave, lahko celo večje, kot mi, malce drugačni.

In če za zaključek te zgodbe dodamo naravnost nerazumne plače pri Unicefu, ki se trudi za neka botrstva, upravi društev pa izplačuje menedžerske plače. Nerazumne so tudi plačne lestvice, če neposredni proizvajalec gre za minuto več na wc, že letijo šefi za njim, kaj neki počne. Če pa oni, visoko, so uro in več na wc, so pač na sestanku. Vse jasno, tudi to, da dobrota je sirota. Ko smo pa že pri dohtarskih, tablete vrzite v kot, in na vrt štihat!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !