Ko nam besede stečejo

Brati intervju pisatelja Franja Frančiča, dramatika, pesnika, svobodo miselnega moža s tisočimi mislimi, pa tudi kmeta, ki zdaj nabira šparglje, od pisanja pa v Sloveniji nima nič, je zrcalo naše družbe. Od tal so vrhovi nebeški. Njemu je vsaj v tujini uspelo, ostali Primorski literati in publicisti pa naj ostanemo pri pismih bralcev, pišemo bloge in pišemo zase? Bosti s slovenskimi založbami, ki ti za honorar dajo nekaj knjig, to pa je tudi vse, kot bitka s mlini na veter. Lahko pa si sam tiskaš romane, če imaš denar.

Ker pa ni vse črno, raje barvito, piše se literaturo predvsem za dušo, ne pa za denar. Dostikrat si preveč zmatran, da bi se ti dalo vklopit računalnik, a pisanje je tisto, ki očisti dušo in zbistri duha. Pa tudi kak Slovenski izvirni roman se včasih splača prebrat. Lahko sodelujemo na številnih literarnih in pesniških natečajih, obogateli pa s tem ne bomo.
Kaj pa tisti in tiste, ki se poklicno ukvarjajo s knjigo. Njim, knjižničarjem in knjižničarkam je ob preobilici Slovenskega izvirnega romana več ali manj vseeno za posamezne avtorje. Lahko pa imamo tiste malo obiskane literarne večere, s obvezno rožo, slabim konferasejem, in še slabšo prodajo romana. Romane se ne piše zato, da so skranjeni v dadotekah in listih papirja, piše se jih zato, da se jih tista, in da jih bralci in bralke berejo. A kaj, ko jih je večina zvečer, ko je skoraj edini možni čas za branje in počitek, preveč zmatrana, raje zaspi ped tv, kot da bi brali romane.

Lahko si ne vem kako talentiran, če nimaš poguma, izdati svoj roman, o tem, da si pisatelj, ne ve nihče. Prav zato na koncu tega sestavka dajem svoj mail, in upam na obilico e pošte. S predlogi, pohvalami in grajami. S vsem drugim, kot pisanjem, se da zaslužit, sodu pa izbije dno, ko ti kot dolgoletnemu aforistu jskd ponudi plačilo aforistične delavnice. Protestiram, potem je delavnica brezplačna! Literarna društva so debatni klubi, kaj več od tega pa ne. A glede na branost tega bloga in naraščanje komentarjev se mi ni za bat za mojo pisateljsko prihodnost. Zato ob tej priliki pozivam vse mlade in malo manj mlade pisatelje in pisateljice izvirnega slovenskega romana, naj ne obupajo, roman napišejo in s njim na plano! Če najdejo izvirne načine predstavitve, za to so še posebej primerne toplice, kjer zvečer gostje in gostje nimajo kaj početi, skupni prostori pa so več kot primerni za predstavitve novega Slovenskega romana. Če ima kje človek čas brat Slovenski roman, so to toplice, kjer je med mehurčki termalne vode pobegnemo do vsak dana in si naberemo energije. Naj vaši literarni junaki in junakinje zaživijo, In ni hudič, da kakemu dobremu izvirnemu Slovenskemu romanu ne uspe film!

tomaz.svagelj@gmail.com

Pa še odlomek iz mojega prvega romana Lordwales

Medtem je bilo tudi Lordwales precej vroče. Kljub temu da je bil že november. In da je bila zima že precej blizu.In da je bila miss amante za razliko nekoliko hladna do Lordawalsa. Na zakladnem popotovanju se je precej spoprijateljila z stricem Tomom in fišermanom Fredom.
Ki sta veselo namakala svoja trnka v Amandinih občutljivih mestih. Nekoliko spremembe ne škodi. In saj ni samo Lordwales na svetu.
Dobra moška družba slavnega strica Toma – plantažnika in lokalnega zgodovinarja iz otoka veliki Pomarančevec sredi Temze nekoliko milj od lordovega posestva in ribiča Freda – drugače tudi svetnika v Dibleyskem mestnem svetu se je precej prilegla. in pogrela miss Amande nežno dušo. Vsaj nista toliko jamrala kot Lordwales.

Problemi so bili – so – in bodo – si je mislila miss Amante in veselo stokala ob strokovnih posegih prej omenjene dvojice na njenih občutljivih mestih. In medtem veselo grizla čips.

Medtem je bil star Bentley že pripravljen. In v njem pogumna dvojica. Lordwales in butler litle bit later. Misel na dobrih 100000 funtov je dobro stimulativno delovala na butlerja in ne bodi ga mona je prehitro pohodil gas. Da je starega bentleya med speljevanjem iz dvorišča kar dvignilo. A je šlo brez težav. Če izvzamemo psihične težave Lordovega mačka Menleya. Menley je jezno zamijavkal, ko se je moral umakniti staremu Bentleyu. In se zavlekel v grmovje Lordovega vrta. in si mislil – kam ti ljudje kar naprej hitijo? Medtem ko sta Lordwales in butler litle bit later litle bit hury drvela London nasproti.

Krona afriške kraljice migu – magu na zadnjih sedežih prazgodovinskega Bentleya – ki ga Lordwales ni imel zaradi starokopitnosti temveč preprosto in zato ker so mu vedno primanjkovali funti. Glede same poti do London lahko rečemo iz zanesljivih Lordwales virov da tokrat ni bilo ne počenih gum ne poštenih presenečenj. Za Lordovo usodo zelo nenavadno – vse je šlo gladko. A nikakor ni šlo gladko pri gospe Mimi bolj znane kot lastnice bara pri nagajivi Mimi. Na njeni strani je velika zamera pa ne zaradi kšefta temveč zaradi zanemarjanja glede obiskov najbolj znanih oseb Dibleya – župljana in seveda našega dragega urednika Promisa. Župljan in urednik Promise sta očitno imela na zakladnem popotovanju Lordwales čitno dovolj sexslanja in mucklanja – pa tudi zaostalo delo ju je preganjalo. Se pravi da sta po prihodu iz zakladnega popotovanja živela precej asketsko življenje – če odmislimo njuni boljši polovici. Kar pa spada med zakonske obveze.

Zato sklenijo nagajiva Mimi pripraviti majhno presenečenje. Pa ne županu in uredniku Promisu temveč našemu dragemu Lordwales.
Treba se je vprašati zakaj ravno Lordwales? Odgovor je enostaven kot Srbski pasulj in zamotan kot Srbska solata, mogoče bi potreboval kakšno mednarodno arbitražo. Gre se pa nekako takole:

Ker sta prej omenjena gospoda razen poseganja na Miminih občutljivih mestih pustila pri njej kar nekaj funtov je najboljša tarča seveda naš dragi Lord. Ki mu je tudi malce nevoščljiva zaradi zakladnih uspehov. In sklene pripraviti naslednjo zadevo: Sklene pripraviti folklorni festival » Dibley exspres » in to z Lordwales kot glavnim pokroviteljem. Stroški pokroviteljstva pa skromnih nekaj tisoč funtov. Malenkost. A Lordwales še vedno nima čeka Londonskega zgodovinskega muzeja.
In nikakor kljub čeku ne bi bil za to. Je pa za to nagajiva Mimi. In če je ena stran za – potem je druga proti ali za. In naključje hoče da je ravno na dan Lordovega potovanja v London vsa Walška dežela prelepljena z plakati na Dibleyski exspres folklorni festival. Zanimivo da sta naša zakladna prijatelja na službeni vožnji v London toliko zatopljena v ček za 100000 funtov v oblakih da nekaj metrskih plakatov za Dibleyski folklorni festival niti počasi ne opazita. Kljub temu da se vztrajno ponavljajo vsakih nekaj deset kilometrov vožnje. Ko končno spregledata. V Angleški vasici v pokrajini England z imenom Trotl Ziher. Presenečenje je popolno. Butler zavozi kljub konzervativnemu prepričanju precej levo in skoraj povozi lokalnega mlekarja.

Nekaj mleka se iz steklenic seveda polije a to ni tako tragično. Bolj tragičen je Lordwales jezni bes ko se občuduje na plakatu. Pravzaprav ga njegova slika ne moti moti ga da se na plakatu pojavlja kot glavni sponzor. Kaj ga vsi morajo molsti glasno robanti medtem ko si prazni žepe zaradi poravnave škode lokalnemu mlekarju ostane mu seveda samo še nekaj funtov. Kar bo če ne bo čeka iz London zgodovinskega muzeja ves njegov denar. Toliko ga bo da bo imel za bencin za pot domov? Kaj bodo pa doma jedli in z čim plačevali račune?

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Ko nam besede stečejo”

  1. stricmarc pravi:

    Odlomek ni ravno podoben izvirnemu slovenskemu romanu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !