Okoli sonca

9.03.2018

Luna se vrti,
star bobnar vse razvrsti,
lepljivi prsti, mlade misli.

Kdor misli,
ta rabi musli,
ko sliši se benža melodijio.

V daljavi jaše,
Kavboj naš,
je luna vaša?

Okoli sonca se dogaja,
ko na sporedu je nov kantri komad,
zapleše vsak rad

Luna že ve,
kje so kavbojke,
Indijanci in kavbojske deklice.

Na kantri cesti,
nas usoda gleda,
glej kantri bend.

Na urnem vrancu,
kavboj jaše,
luni nasproti.

Ko vse kavbojke,
Kantri ceste
In pocestne kavbojske deklice.

Na kantri cesti se dogaja,
S škornji topota
In klobuki pozdravlja!

Na ranču zabava,
Luna vrti,
Kantri bend razvrsti.

  • Share/Bookmark

Zdrs na špancir poti

6.03.2018

Tisti km dobrega, a strmega kolovoza do Srnjaka, na Galerše, od tam je še slab km na Robe, Kranjsko gorske planine, kjer zdaj domujejo vikedi, in je prekrasen pogled na vršace Julijcev, res ne predstavlja nobene nevarnosti za zdrse, če hodimo po pameti. Vsaj tako sem mislil desetletja, v tem času opravil čez 100 pol urnih vzponov, nikoli ni bilo težav. Še manj pametnjakovičev, ki bi na snežnem zametu na robu vsaj 70 % brega sedeli in izivali zdrs.

Pa se je našel en model, dan kot nalašč za sprehod med rdečimi bori in smrekami, da se človek naužije zdravilnega zraka in odpočije živce.
Sem že skoraj na vrhu pri zdaj zasneženi klopci, od kjer se odpira kar dober razgled na Kranjsko goro in njene četrti, Črtenje, Brezje in Čičare. Najprej zagledam kapo ob robu, nato rudsak nekaj metrov pod robom, nato pa še njega, kako se ves zasopihan plazi po strmem bregu navzgor do roba. Ta model je imel debelo srečo, ker če bi namesto udirajočega se južnega snega bil srenec, ki ga katapultiralo v smreko, točno v liniji njegovega zdrsa. Pustim ga, da sam zleze gor, moralnih nasvetov mu ne dajem, ne zna pojasniti, zakaj je sedel na robu in izival nevarnost.
Vidno v šoku, ko je na poti, nadaljujem, on pa se po 100 metrih spet vrže v sneg, na srečo je zamet dovolj velik, da ponovno ne zdrsne v graben. Pustim ga, res je velika mona, si mislim, grem raje k klopci gledat razgled na dolino gornje Savsko in četrti Kranjske gore.
Ko se odpočije v mrzlem snegu, in še dodatno ozebe, se v družbi treh deklic, ki jih pripeljejo s kombijem, sprehodi do bližnje gostilne. Zgleda slabše kot deklice, ki so se takoj ko so prišle iz kombija, afnale s čiki. Zgleda da imam srečen dan, da se temu modelu ni nič zgodilo, da mi ni bilo treba nobenega klicat in bit soodgovoren. Ko sem pred nekaj leti zaradi počene gume in posledično padca kolesarja pod Mihovim domom ostal brez pijače, me je izučilo, da je dobrota vedno sirota.
Če se vrnemo k črni kroniki, in tragedijam zaradi zelo mrzlega vremena, rečem lahko samo po pameti, a je nekateri, ki tudi na širokih kolovozih izivajo usodo, nimajo! Lani poleti je bil Britanec več kot en dan manj kot 20 metrov od sprehajalne poti na Kranjsko gorskem smučišču, zdrsnil je in se tako poškodoval, da ni mogel nikamor. Rešila ga je nekdanja misica.

Konec dober, vse dobro, si mislim, na srečo pa mi ta model ni pokvaril tedenskega odklopa v Kranjski gori. Si pa težko predstavam, da ima Kranjsko gorski turizem za najem Parnega valka, nima pa tistega drobiža za delujoč monitor. Kranjska gora je bila za turiste na vikend Pokala Vitravc brez lastnih pc in tablic off line. Računalnik na ticu je delal, monitor pa ne. Moja odločitev je jasna: Kupil si bom poceni prenosnik, in si tako prihranil kar nekaj časa in živcev. Drugače pa o Kranjsko gorskem turizmu govorimo samo v presežkih, wifi je povsod, a če nimaš pc ali tablice, si revež.

  • Share/Bookmark

Sibirski mraz

25.02.2018

Ko smo takole že skoraj razmišljali o pomladi, glej ga zlomka, nas udari Sibirski mraz, s temperaturami tja do minus 17 stopinj. Kar pomeni, da se bo začetek vrtnarske sezone, setve in kar je teh reči, premaknil v začetek aprila. Zimske olimpijske iger v Pjongčangu, ki se počasi zaključujejo, nas kar se tiče naših olimpijcev, pri stopničkah, medaljah, niso ravno preveč navdušile, komaj dve kolajni, srebrna Jakova Faka, in bronasta Žana Koširja. Couberteno načelo: važno je sodelovati, ne pa zmagati, več kot drži.

Mi sleherniki se tiščimo okoli toplih radiatorjev in peči, prav prijetno
se zunaj v tem mrazu ni za sprehajat. Kaj kmalu bo olimpijsko evforijo zamenjala predvolilna bitka, za vaš glas vam damo najlepši nasmeh in najbolje obljube, po državno zborskih volitvah dober teden po začetku poletja pa spet po starem. O dosežkih vsake vlade razglabljajo politični analitiki, a niti Cerarjevi, zelo tehnični vladi skoraj nič ni uspelo, niti 2 tir, zdravstvena reforma, stanovanjski davek. A ta mandat je Cerar preživel s nekaj pretresi in zamenjavami ministrov, a nobena od koalicijskih stran se mu ni uprla. Obiski zunanjih ministrov se tri mesece pred volitvami kar vrstijo, je naključje, da sta si podajala kljuko dolgoletni zunanji minister Lavrov Rusije in Avstralska desna zunanja ministrica. Ki je pošteno povedala, da nam vrnitve mladih, ki odhajajo v Avstralijo za boljši zaslužek, ne more obljubiti. Pa kdo od mladih iz Avstralije bi se vrnil, če imajo tam stalno službo in najmanj 2000 Evrov mesečne plače? Boljši zaslužek, vsaj tega nam noben od predvolilnih kandidatov in kandidatk ne more obljubiti. Je pa Parkljič lepo napisal tisto komedijo, o političarki Ditki, ki je ženska kvota, in ima dobro ritko. Ni naključje, če se je nanjo spravila pravoverna kandidatka desnice, ona nam že ne bo delala propagande za pravico do splava in za enakospolne. Migrantske tematike, ker takrat ko je to komedijo pisal, Parkljič ni uspel vključiti v dobro politično komedijo. Na koncu se vse srečno razplete, Ditka je izvoljena, polom s podkupnino šoferja pravoverne kandidatke je pozabljen, nesreča njenega šoferja tudi, njen škandal, ko gre obiskat polomnjenega šoferja, v bolnico, prav tako. Saj ta tvoj Edelwais ni tak šit, mu navrže, šoferju, predno mu pade v objem. Pa naj kdo reče, da politika ne pogliha, najraje v naturalijah.

Da so volitve, tudi občinske, blizu nas razveseljujejo številna gradbišča, marskikašen pločnik in kanalizacija bo na račun novega župana, v mandatu starega se bo plačevalo račune za gradbena dela.
Kopati kanale in zaustavljati promet s semaforji v Sibirskem mrazu ni najbolj pametno, a poleti, ko se bodo po teh cestah valili avti s turisti, in bo peklenska vročina, je še slabše. Stečaji, polomi, slabi gospodarski rezultati, vse to bo kljub konjukturi, in če kdo reče, da bo po volitvah bolje, ta ni pri ta pravi. Konjuktura, se lepo sliši, a drvenje cen, to pa nas dobro udari po denarnici. Pri klasičnih trgovcih kmalu za 1 evro ne bo kaj kupiti, tudi tista obljuba najboljšega soseda, izpred nekaj let,
da bodo cene diskonte nekako ne zdrži. Ne pozabite, maja banke spet višaje provizije za dvige na bankomatih in plačila položnic na bančnih okencih. Vsak, ki je pameten, za provizijo položnice ne bo dal več kot pol evra, plačevati več je potratno! S prihranjenim si vsako leto družina lahko privošči kar nekaj večerij in izletov, se mi zdi.

Važno je, da ima Ditka dobro ritko

  • Share/Bookmark

Polfinalist

24.02.2018

Hudič je, če človek zajadra v pesniške vode, pa se sploh nima za pesnika, moja malenkost poudarja, da sem slab pesnik in na vseh natečajih zvisim. Ker že leta pošiljam moje aforizme in literarno prozo Marjanu Pungartniku za največjo in edino pesniško in literarno bazo v Sloveniji, sem in tja tudi kaj pošljem na kakšen natečaj. A ker ima hudič mlade, kjer jih je najmanj treba, me selektorji dajo v polfinale, in to pesem, napisano v 15 minutah, zgleda da sem imel navdih.

Ker ni bilo neke hude evforije, ko je bil Marij Čuk, zagotovo spoštovanja in hvale vreden pesnik, polfinalist pesniškega turnirja, bilo je v Sežani spomladi 2016, jaz pa zraven kot gledalec. Sem podobno taktiko od organizatorjev Muz pač pričakoval, mail in to je to.
Ker nisem poslal, da bi šel v finale, pa tudi viseti tam poleg v Mariboru nisem imel najmanjšega namena, saj rabim s vlakom cel dan, da pridem tja, se mi zdi klicanje njihove organizatorke na mobitel tako tako. Ta muza, ki me je klicala, ni bila ravno prijazna, strašno se ji je mudilo, » zakaj pa se prijavljate, če ne mislite priti? » pojasnim, da pošljem na vsak natečaj, ona pa nazaj samo, da bom v zborniku. Rečem še hvala in to je to.

Zdi se mi, da so nekateri večji pesniški festivali postali brezosebni, brez duše, vse skupaj deluje neprijazno, na horuk, samo da speljemo, pa bo. Ker od pisanja pesmi ni počenega groša, če odštejemo tistih 500 Evrov od založbe Pivec za pesniški turnir, pa še za to moraš biti dvakrat poleg, kar te stane več kot je nagrada, se res nima smisla gnati za te pesniške natečaje. Pošlješ in če pošljejo vabilo, je to skoraj vse, kar se lahko zgodi. Če nič nimaš za napisano pesem, ni res nobene potrebe, da bi se mogel na nekem festivalu, ki ni ravno v sosednji občini, dokazovat. Saj to ni Fabula, ki celo deli brezplačne knjige finalistov, če rešiš njihov nagradni kviz. Je pa fajn občutek, da te kdo osebno sploh pokliče, če bi to bilo še s strani medijev, bi bili Indija Koromandija. Ko smo že pri pesniških, zbirkah, in kar je teh reči, pesniških zbirk skoraj nihče razen žlahte in prijateljev noče kupovat.
Če je sodobna pesem družbeno angažirana, še kdo prebere, si je vsebine pesmi skoraj nemogoče zapomniti, če se ne gre za ponarodele Prešernove, Gregorčičeve in Pavčkove. Pesnitve so trenutek dušnega odklopa, in če me vprašate, kdo je trenutno največji Slovenski pesnik ali pesnica, nimam pojma. Je pa dobro, da vsaj na večjih pesniških natečajih najbolj znani pesniki niso večinsko finalisti. In ne pozabite, da je največji honorar za izdajo knjige v Sloveniji, gre za Tito in tovariši, dr. Jožeta Pirjevca, 7000 evrov. Za 25000 izvodov zgodovinske biografije najbolj znanega in kontroverznega balkanskega državnika, voditelja in za mnoge narodnega heroja. Če hočeš, da ti neka založba izda pesniško zbirko, jo moraš v naprej plačat. Tudi zato se gnati za uvrstitve na pesniških natečajih nima nobenega smisla.

  • Share/Bookmark

Slab tv program

21.02.2018

Da program naconalne tv, že dolgo ni več tak, kot smo ga bili vajeni leta, je jasno. Slabšal se je že leta 1988, ko je Janez Čuček, legendarni voditelj tv dnevnika, » ostanine še naprej s nami » izdal biblijo tv novinarstva, kroniko dogajanja v hiši na takratni Moše Pijadejevi, današnji Kolodvorski, enega dne. Pa ni težava v programu, ne v zaposlenih, leta 1988 samo 860, zdaj najmanj 950, temu je treba prišeteti še nekaj 100 honorarcev. Težava je samo v nadležni proviziji za tistih 13 evrov mesečnega tv prispevka, ki je obvezen. Provizije za položnice so od skromnih 50 centov v delavski hranilnici, 65 centov v trgovskih centrih in trafikah, od 1,10 na pošti, do oderuških 2 in več Evra na bančnih okencih, na srečo nekateri bankomati sprejemajo položnice, računajo samo 0,65 Evra provizije.

Rešitev težave prispevek za rtv brez provizije je na okencih občinskih blagajn, bo kdo iz vodstva rtv to težavo in nadlogo mnogih rešil.
Res ni nobene potrebe na leto pognati v luft 15 in več Evrov, raje ena špeža. Kar se pa tiče naskakovanja za najbolj želeno delovno mesto na rtv, ni hude gneče, Janežičeva bo izvoljena, moški proti kandidat, širši javnosti malo poznan, bo zvisel. Tudi plača odgovornega urednika informativnega programa, kjer ni honorarjev za urednikovanje, za cele dneve tekanja, odgovornosti in stresa, dobri 45 plačilni razred, ni najboljša stimulacija. Bolj je šokantno, da je bivši varuh gledalcev na rtv Lado Ambrožič dobival več kot 4000 evrov bruto, kar je predsedniška plača. Več kot uredniki, brez dodatkov samo 3400 Evrov bruto. Ima pa zato rtv kar 17 vrst dodatkov, ki jih prejema večina redno zaposlenih. Ni slabo? Tudi dobri novinarji lahko zlezejo čez uredniški prag plač, nasploh so plače na nacionalni tv bogovske in višje kot v klasičnih medijih.

Če tisti znani stavek, na rtv samo preko vip nekako odmislimo, se prepogosto dogaja, da zaradi enih in istih, tistih 100 naj Slovencev, ki jih moramo poslušat iz tedna v teden, že ob 9 zvečer zaspimo pred tv.
Projekt Ema lahko razumemo kot metati bisere svinjam, vsi ki so zraven vsaj 5 minut in imajo v žepu pogodbo, kasirajo. Eden najbolj varovanih podatkov je koliko dobi voditelj in produkcuijska ekipa.
Šov gre dalje, za večino proračuna Eme poskrbe sponzorji, nekaj pa prispevajo plačniki rtv prispevka. Kritičen do razmetavanja javnega denarja rtv je programski svetnik Sašo Hribar, komik in voditelj, ki je bil že večkrat po sodiščih zaradi predolgega jezika, medijsko so odmevne tožbe s Pirkovičem In Radovičem. Če je češnica na torti tisti edini sredin film brez reklam, naj bo, še vedno je daljinec, za izklop. Sploh je najbolje gledat tv samo v prime večernem time, čez dan naj bo ugasnjena. A brez nacionalke ne moremo, zato ostanite še naprej s nami!

  • Share/Bookmark

O moških copatah in razpadajočih škornjih slovenskih vojakov

20.02.2018

Prepričan sem bil, ko sem 19 januarja uzrl s avtobusa na Jesenicah, ko sem se vračal domov, plakat takorekoč zadnje predstave Moška copata Ranka Babiča Ibra, sem nasedel komedijskemu spinu. Še najmanj ena repriza bo, konec februarja v Kranjski gori. Država, ki niti ene brigadne skupine ne spravi niti do tega, da bi se vojaki znali premikat po vadišču, rabi komedijo. In to komercijalno, za povprečnih 15 Evrov na osebo. Gledano na povprečno, dejansko pa realno plačo tja 800 evrov v Sloveniji, Slovencem in Slovenkam ne gre slabo, da si ob vseh položnicah, vrtčevske lahko dosežejo tudi nekaj 100 evrov na mesec, lahko privošči drage komercialne predstave. Ki so še enkrat dražje od amaterskih gledališč, kjer v povprečju stanejo tja 7 evrov.

Bil včeraj v diskontu, v neugledni četrti, na območju nekdanje vojašnice, nekaj korakov od Severnega Goriškega kolodvora. Nosil sem konzerve, in vse ostalo kot zmešan, a še vedno zapravil 3 evre manj kot za eno karto komercialnega teatra. Za ta Italijanski diskont, ki ima v Italiji več kot 200 trgovin, vse so pa v najrevnejših četrtih, kjer je veliko tujcev, sem že pomembna stranka, kjer so prijazni s vsemi kupci, kar se jim bogato obrestuje. Nizke cene, kvalitetna roba, škvace in umazanija povsod okoli diskonta, in črnc, ki tam dežura ves čas odprtja diskonta. Ni nadležen, če ga pogledaš, pozdravi, v glavnem čaka, da kdo od kupcev pusti voziček, on ga pelje nazaj v vrsto, in iz vozička pobere tisti Evro. Tako se jih čez dan nabere nekaj 10, kar je več, kot če bi hodil na šiht, je pa zanimivo, da konkurentov nima.
Ti črnci so pred vrati vseh diskontov v Italiji, tudi pri Jičiju, na Občinah, kjer je treba voziček voziti tistih nekaj 10 evrov do parkirišča, ker drugače evra zaslužka ni. Žal že bivši Jiči je bil legenda, bil je samo upravnik kooperative, ki je imela najbolj znan in obiskan diskont na Občinah, če je kakšna stranka kakšno pripombo imela, je vrgel kašeto s sadjem in zelenjavo po tleh, tukaj jo imate! Kričal je na zaposlene dokler je mogel, in do konca svojih dni ustrajal na naslonjaču, ki je bil bolj razpadel, kot odvrženi na smetišča. Dopusta in zasebnega življenja ni poznal, njegov dom je bil diskont pri Jičiju. Kjer se še danes dobi vse, kar si človek za jest in pit poželi, a po višjih cenah kot pri diskontni konkurenci.

Medtem ko diskonti v Sloveniji cvetijo, naša vojska razpada.
Dobesedno na terenu. Škornji zdrže 2 tedna, nato zgube podplat, nekaj vojakov je dobilo zaradi slabih škornjev ozebline na stopalih, celo njihov terenec je zletel s ceste. S tako vojsko bo težko braniti Evropo, sploh zdaj, ko ima celo policija boljšo opremo kot vojska, ki je vedno po opremi in usposobljenosti nad policijo. Slaba uteha je tistih 200 evrov štipendije za životarjenje s dobrimi 700 evri začetne plače poklicnega vojaka. In če se lahko te dni kdo smeje, je to Ibro, šteje predstave in zaslužek, zagotovo zasluži več, kot predsednik države.

Ljudstvo pa samo zamahne s roko, kaj nam bodo te novice, zdaj ko imamo Gorske sanje, denar ni važen. Dokler je za špežo v najcenejših diskontih, se ne pritožujemo. A vedno pogosteje slišimo:
Nekaj položnic prejšnji mesec nismo plačali, jih bomo ta mesec.
Čudna je ta država, kjer poklicni vojak dobi dobrih 700 Evrov plače, komedijanti pa računajo povprečno 15 evrov na osebo!

  • Share/Bookmark

Fak

15.02.2018

Če zanemarimo kregarije zaradi delitve 3 miljonskega loto dobitka, in odstavitev in nastavitev Ggm s strani koprskega župana Don Popa, dober dan. Tudi zame, dan po pepelnični sredi presenetljivo dober dan, število reklam tega tedna je doseglo številko 17. Da je Jakovu Faku kljub žalitvam, da ni pravi Slovenec za nošnjo zastave na otvoritvi olimpijskih iger, uspela srebrna, kapo dol! Odzivi na twiterju pohvalni, na take zmage se pije in poje.

Mraz reže do kosti, Sibirija, radiatorji cele ure vključeni, pa še peč na drva pomaga, a v hiši temperatura ne doseže 20 stopinj. Za kratek čas 19, zjutraj, ko se vklaplja termostat pa ledenih 15 stopinj. Tudi nagrade brezplačnih nagradnih iger zame je stisnil mraz, kar nekaj organizatorjev zavlačuje s objavo dobitnikov na spletnih straneh. Lahko je vzeti, težje je dati, saj položnična mora gre dalje. Moramo biti pazljivi, da nam poleg standardnih položnic ne uturijo še kako dodatno, za razne naročnine, članarine in podobno.

Tofu so popustili živci, razumljivo, ker od leta 1960 od društva novinarjev ni dobil nobene nagrade, je protestno izstopil. Ima eno položnico manj, kar ni slabo. Položnice rade položijo. In vsi, ki se imamo za malce pisateljev, pa nas ne sprejmejo v društvo pisateljev, smo lahko srečni, ena položnica manj, a ni to krasno! Tudi jskd rad pošilja položnice, pa mi povejte, kako lahko s odpustkom za 100 evrov s 22 % ddv lahko bolje kreativno pišeš. Fak.

Jok brate, odpade. Sem kar zadovoljen s tem kar imam, dragi moji, da se bodo neki svetovalci redili na moj račun, ne bodo se. Večerni tv program kar dober, čeprav bi Bobovnik počasi lahko šel v penzijo, a padec na jurja penzije ni lahek. Kot vsi, tudi on ima precej položnic, kako se rešiti tega hudiča, ni še nihče znanstveno ugotovil. Da bi bile nadležne položnice vsaj digitalne, to pa ne, vsa podjetja se trmasto, kot pijanec plota oklepajo papirnatih položnic. Če ne plačaš, opomin, če še ne plačaš, izvršba! Sam sem se na srečo rešil še bolj nadležnih telemarjev, ne vem zakaj me morajo klicati s moje banke, če nimam nobenih, skoraj nobenih svojih dohodkov! Če jim rečeš, sem brezposelen, jih hitro mine volja, težiti dalje. Tečni so tudi spletni trgovci, za eno anonimno naročilo, skromne vrednosti, anketa, če sem zadovoljen. Sem, jasno, saj sem to tipkovnico dobil 3 evre ceneje kot v trgovini. No vidite, ta svet je krasen, lahko mi tudi pišite, sploh če je kaka osamljena, in ni knjižničarka, tja do 50 let starosti, pa bomo kako rekli.

tomaz.svagelj@gmail.com

  • Share/Bookmark

Uredništvu Blogosa vrnite nam link

2.02.2018

Saj se gre samo za en preprost, enostaven, in predvsem opazen link, ki naključne sprehajalce po spletu pripelje na naše bloge, družbeno kritične, saj taki smo Siolovi blogerji, večinsko boemi, ki ne ljubimo družbenih omrežij. Tam nas večinsko ne boste našli, tukaj smo več kot 10 let, in Edo s obujenkami, Stric Marč, Rado, Spominčica in moja malenkost še vedno ustrajamo.

Da svetu, ljudem, politikom, povemo kar se gre, da opozorimo na to, kar pač je, in da vsaj malo izboljšujemo ta naš sivi svet, ki je dejansko v barvah, a črnijo ga razni črni oblaki. Da smo vsi enakopravni, a kaj ko nam razni strici in tete kar naprej rušijo to idilo, če bi bilo po njihovo, v tej državi ne bi imeli kaj početi drugačni, ki ne sledijo njihovemu modelu krasnega neoliberalnega sveta. Te nestrpneže se dobi na vseh političnih polih, in še vmes, mislijo da je njihov denar kralj sveta, in da je svet njihova podoba. Njihova omrežja sijejo visoko, a kdor visoko prileze, še hitreje nizko pade.

Na srečo prav dosti nestrpnosti v tej naši pod Alpski ni, dokler ne omeniš kakega težkega problema, pa naj bo okoljski, zdravstveni ali delovno pravni. Dokler špilaš boema in živiš na račun sociale, v pismih bralce pa pišeš o pojoči travici in vlakih ki jih ni, so vsi prijazni s tabo. S tem da ti vsak mesec nakažejo, ti omogočijo tudi kak bio jogurt, in kar je teh reči, tvojo kritičnost pa s tem zabremzajo. Je pa res, da rinit tja, kjer rado smrdi, ni najbolj zdravo. Imamo pa popolno svobodo govora, tudi če se pritožiš, tvojo pritožbo obravnavajo.
In jo celo pozitivno rešijo! Bolj kot si na liniji vlade, boljši si, saj je vlada tista, ki odloča, kako visoke bodo penzije, socialni transferji in ne pozabite otroški dodatki. Kot zmerni levičar si težko na liniji desne vlade, je pa res, da je tudi Janša pred volitvami dvigoval penzije.
Ni pa nikoli dvignil minimalne plače, niti ni urejal socialnih vprašanj, je takoj zmanjšal davke najbogatejših!

Sem med tistimi, ki menijo, da morajo biti bremena družbe enakomerneje porazdeljena, zakaj ne bi tisti, ki imajo največ, največ prispevali za blaginjo družbe? Socialna kapica je tista zadeva, ki je nepravična do nas, ki smo na dnu. Saj moramo tudi mi plačevati davke, vsakič ko gremo po nakupih? In če Tonin pravi, da so nova vprašanja, ki se jih bo lotevala Nsi, krščanska demokracija, digitalizacija, okoljska vprašanja, in podobno, toda njegova mantra o dostojnih pokojninah je možna samo s reformo penzijske zakonodaje. Prihajajo časi, ko bo en zaposlen delal za enega upokojenca, in prispevki ne bodo zadoščali niti za polovico zajamčene penzije, je treba najti vire kako rešiti penzijsko blagajno pred zlomom. Država ne bo mogla večno financirati penzijske blagajne, gospodarstvo ne bo zmoglo vedno večjih penzijskih prispevkov, rešitev je v tem, da se mladim da delo. In ne vztraja, kot pijanec ob plotu, da se mora delat do 63 leta in v penzijo odhajati s berglo! Kaj nam pomaga visoka konjunktura, če se v glavnem zaposluje v javnem sektorju, v realnem pa zapolnjuje odpovedi in odhode v penzijo? Mlada, inovativna podjetja dokazujejo da se da, in da tujina ni rešitev.

A prav veliko novih delovnih mest ne bo, dokler ne bo rešen javni prevoz, ki ga v več delih Slovenije ni. Najtežja fizična dela pa naj opravljajo roboti, kaj pomaga delavec in delavka, ki je po 30 letih težaškega Dela invalid, gospodarstvu?

  • Share/Bookmark

Sloni brez potnega lista

30.01.2018

Video slona, ki jo je v iskanju hrane v Laosu, ker jo je na Kitajski strani meje zaradi poplav zmanjkalo, in jo ubral kar čez mejni prehod, je nasmejal milijone. Mi, Evropljani, če ne potujemo izven meja Eu, ga ravno tako ne rabimo, saj je samo strošek. Doma znane domače, 10 dni pred pustom se zdi, da so si šeme že nadele maske. Letos jim političih, pa tudi družbenih tem, za katere je obvezno kriv pust, ki jih bo na pepelnično sredo dobil s btom po glavi, ne zmanjka. Pa takole, če pogledamo čez palec, niti ne živimo slabo. Sploh mi, na meji, ki se zdi, da se spet večajo kolone kupcev, proti Italiji. Pa ni samo Ikea v Vilešu in Etaliy na nabrežju v Trstu, ista stvar, ki vleče, pa ne zato ker je najceneje, raje ker je kvalitetno in made in Italy. Italijani znajo, in Roberta, s katero se srečam navadno v ponedeljek, se nič ne pritožuje nad plačo, ki najverjetneje en presega Slovenske povprečne plače. Vedno nasmejana, vedno ustrežljiva, kakšni stalni stranki da tudi kak škonto, ne moti je nič, niti črnec pred vhodom, niti škavace okoli tega najcenejšega diskonta daleč naokoli. Kakšna stvar tudi malo dražja, kot pri konkurenci, a kvaliteta, ki je vrhunska.

Tako okusne čokolade nisem kupil že leta, sploh pa ne po tej ceni, a v ustih se kar cedi. Če je ta diskont v neugledni soseski, kjer je še sosedov pes siten in kar naprej laja, nas v dobro voljo spravi bližnja vila, s dvojnim balkončkom, in pokritim sprehajališčem v obširnem parku. Takoj čez cesto je kmetija, s mogočnim glavnim poslopjem, kjer pridelujejo sivko. Kot da bi bil nekje v Toskani ali Apeninih, pa si v bistvu manj kot streljaj od tiste meje, ki nas še vedno ločuje. Tiste obledele fotografije, Leota in Bumace, vsake na svojem valju, na svoji strani trga Evropa ali Transalpina, kakor vam paše, da nas še zdaj opominjajo na prelomne trenutke padca šengenske meje, ko sta jo naš Rop in Italijanski Prodi dvigovala. Lahko je ta mozaik na skupnem trgu ne vem kakšna turistična atrakcija, a nobenemu se v tej neugledni Svetogorski soseski, kjer je nobel samo katoliška cerkev, ne splača odpreti niti najbolj zanikrne betule. Preživela je samo trafika na koncu caprinove ulice, pa dentist in en avto salon, dobro, celo predobro se drži edina trgovina daleč naokoli, čez ograjo pa slovenski dijaški dom in vrtec. Še malo naprej elitna večstanovanjska zgradba, ki jo je začel graditi propadli Kraški zidar, dokončali Italijanski gradbinci. Čez Svetogrorsko cesto ena od propadajočih Coroninijevih vil, s bližnjega parkirišča pa lep razgled na Števerjan, Oslavje in Brda. To je Svetogorska četrt, kjer so Italijani v manjšini, nobel vile v glavnem prazne, mamic s otroškimi vozički pa skoraj ni na spregled. Tam proti bivšem Solkanskemu bloku manjša industrijska cona, pa tudi manjša Agrarija, s nekaj njivami, pa tudi nekaj podzemeljskih objektov, in naslednja vojašnica, kjer se odlično počutijo fazani. Ta nobel Italijani jasno dane stanujejo v tej nedogledni soseski, ki je za razliko od bližnje Piacute, kjer se vsaj nekaj dogaja zardi Slovenskega kulturnega doma in osnovne šole, to kar Italiji daje colorit.

Ricci e Poveri. In vsi, ki se v Sloveniji, zlasti v javnem sektorju, pritožujejo nad premajhnimi plačami, naj se za nekaj ur sprehodijo v tej revni soseski. Kjer je pobiranje hrane iz kant nekaj normalnega, kjer so begunci del skupnosti, in kjer živi na 10 pripadnikov različnih ljudstev. Kjer s ene splača več niti trgovin s sadjem in zelenjavo. Je pa zato soteska dobila nekakšen fitnes center. Skozi sotesko točno ob uri vozi mestni avtobus, ki ni poceni. Odkar je v Italiji Evro, se je število revnih ljudi povečalo, In stara gorica, mesto na meji, s tisočletno tradicijo, je mesto, iz katerega mladi bežijo. Ker v njem ni varnih služb, prihodnosti, in še manj javnih del, vsaj ceste v Svetogorski četrti so zadnjič videle nov asfalt pred desetletji.

Benvenuti nel Montesanto

  • Share/Bookmark

Knjiga kdo bo tebe ljubil

26.01.2018

V državi, ki ima kar dve med sabo ločeni inštituciji, ki se ukvarjata s knjigo, izvirno literaturo, pesništvom, pomočjo in sofinanciranjem tiska knjig, Jak in Jskd, se ni za čuditi, da tako državna kot občinska sredstva za nakup knjig knjižnicam strmo padajo. Res pa je, da je med vsemi knjigami, ki jih nakupijo knjižnice, le nekaj % izvirne Slovenske literature in pesništva.

Kaj nam je za storiti? Mogoče razmisliti o knjižnem botrstvu, kjer bi se lahko vsak odločil, kakšno knjigo bi doniral, in donacijo izvedel na pultih knjižnic ali kar preko knjižničnega portala cobiss. Druge ni, saj občine nimajo, država pa ne da, kot pred leti, ko je bila radodarnejša. Sicer vse to spominja na zgodbo o zajcu in kislem zelju, kam pa preseliti knjižnične večere, glede na to, da knjižnice postajajo dnevno shajališče in pribežališče mnogim, ni vprašanje za milijon evrov! V mestu, ob meji, Sežani, ki ne premore nobene knjigarne, bukvarne ali papirnice s vsaj nekaj knjigami, bo glede na povedano, potreben samoprispevek. V letih gnilega socializma se je s njim zgradila marsikakšna lokalna cesta in zadružni dom, je pa res, da so takrat bile knjižnice skromnejše, s manj knjigami, manj zaposlenimi, manj dodatnimi programi, bile so cenejše. Ne smemo pozabiti, da je prvo knjižnico in prvo poklicno knjižničarko Sežana dobila šele na začetku 50 let, obratovala pa je v enem samem prostoru. In kdor je gledal žal nedokončan dokumentarec o zgodovini Sežanske knjižnice preminulega Jadrana Strleta, je lahko izvedel, da je bil med prvimi in najbolj zagretimi bralci nove Sežanske knjižnice dolgoletni direktor prej delavske, kasneje ljudske univerze, Pavle Škrinjar, avtor izčrpne foto monorafije o zgodovini Sežane. In ni naključje, da je sodobna, prenovljena in invalidom na vozičkih prijazna Kosovelova knjižnica ravno v Polarjevi hiši.

In ker je v izčrpnem članku Helene Race, ob imenovanju mag. Magdalene Svetina Terčon kot edine prijavljene, za nov 5 letni mandat ranateljice, moč prebrati prostorsko stisko knjižnica za večerne prireditve, predlagam Kosovelovo sobo. Kjer bi bilo mogoče povabiti tudi odmevnejše literate, publiciste, pesnike, športnike in igralce, in tudi manjša vstopnina ne bi bila napačna, saj knjižnica ne teče na etični pogon. Čakamo pa na nov roman mlajšega Slovenskega avtorja ali avtorice onkraj meje, na tej strani pa imamo obetavno avtorico, ki je doma v isti vasi, kot g. Pavle! Kar se pa bukvarne pri Kosovelovih tiče, te rabljene knjige so vredne vsaj pol Evra, poklanjanje podarjenih knjig pa je razvrednotenje knjige kot dela kulturne krajine in zgodovine Slovencev, saj kot bi rekel Breht, knjiga je orožje, vzami jo v roko!

  • Share/Bookmark